Da ne bi kdo tiskarjem hodil v zelje, jim je vladar podelil privilegij, izključno pravico tiskanja knjig v določenem obdobju ali na določeno temo. Tako je znan primer, da je leta 1469 tiskar Johann von Speyer iz Benetk za pet let dobil pravico, da samo on lahko tiska knjige. To je bil izjemen privilegij, ki je v tisti dobi predstavljal zakon. Vendar so bili to individualni akti, ki so se nanašali izključno na posameznega tiskarja. Generalni zakon, ki na splošno ureja avtorske pravice, se je pojavil šele leta 1709 v Angliji, imenoval se je Statute of Anne. Določal je, da lahko avtorji izkoriščajo svoje književno delo štirinajst let po nastanku, če pa je bil po poteku tega časa avtor še živ, se je doba podaljšala še za nadaljnjih štirinajst let. Kasneje je zakon postajal bolj kompleksen oziroma so bili postopoma sprejeti novi zakoni, ki so začeli ščititi še druge vrste del: umetniške gravure, kipe, slike, arhitekturne objekte, glasbo ipd..