Pesmice je začela pisati že v sedmem razredu osnovne šole, ena od njih je bila objavljena v otroškem glasilu in zanjo je dobila celo nagrado. Kot učenka je bila zelo uspešna in ambiciozna, na učiteljišču pa je svojo samozavest izgubila in pesmi, ki jih je pisala, so ostajale v predalih. Tudi kasneje se je vedno držala v ozadju in svojih sposobnosti ni udejanjala. Po upokojitvi se je sicer vključila v društvo upokojencev, RK in društvo invalidov, pa vseeno njen talent ni zaživel v polni meri. Šele pred štirimi leti je začela objavljati svoje pesmi v zborniku literarnega kluba upokojencev Slovenije in v glasilu Zveze slepih in slabovidnih. Na spodbudo Franca Ankersta je letos svoje pesmi poslala tudi reviji Mentor, kjer so ji podelili pohvalo in jo povabili celo na republiško srečanje v Šentjur. Pred kratkim je s svojimi pesmimi nastopila tudi na večeru v Podnartu, ki ga je organizirala Zveza društev upokojencev Radovljica. Pesmi je približno od 400 do 500, in gospa Vida ima željo, da bi se izmed njih napravil primeren izbor za natis. Seveda je za svoje pesmi že slišala kritiko, in sicer, da se preveč naslanja na ljudsko pesem in klasike in da naj postane bolj moderna. In še: naj nikar ne podučuje bralca. »Saj jim nič ne žugam,« se brani humorno, »mogoče samo malo poučujem, saj sem bila pač učiteljica.« Kljub zdravstvenim težavam je ohranila svojo vedrino, ostaja nasmejana in optimistična, predvsem pa vsa polna pesmi, ki lete k soncu.