Jeseni 1965 Peter vendarle postane asistent pri prof. sociologije dr. Jožetu Goričarju, leto zatem pa magistrira in vstopi v partijo. Poleti 1967 Peter svoji partijski celici na univerzi sporoči zahtevo po izdaji »nove legitimacije ZKS« z naslednjo utemeljitvijo: »Svojo dosedanjo izkaznico mi je ukradel neznani storilec skupaj z osebno izkaznico in denarnico. O tem sem obvestil že tudi policijo, ki preiskuje to zadevo.« V naslednjih letih je član univerzitetne konference ZK, sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete (PF), ustanovitelj in predsednik Marksističnega centra PF, član partijskega komiteja občine Ljubljana Center, sekretar slovenskega in kasneje jugoslovanskega sociološkega društva itn. Po naročilu organizacijsko-političnega zbora republiške skupščine spomladi 1968 skupaj s sodelavci, med katerimi sta tudi dr. Ivan Kristan ter Janez Jerovšek, opravi empirično raziskavo, na podlagi katere nastane Skupščina občine, študija o strukturi moči in odločanja v občinah. Jeseni istega leta mu za študij sociologije na univerzi v Chicagu odobrijo Fordovo štipendijo, leta 1969 se, ko se za kratek čas vrne v Slovenijo, prvič poroči (in kmalu zatem loči), decembra 1971 pa mu chicaška univerza podeli doktorat. Poleti istega leta 25 poslancev republiške skupščine poleg uradnih predlaga še svojega kandidata za člana predsedstva SFRJ, dr. Ernesta Petriča, tedaj poslanca in član Kavčičeve vlade. Peter začne zbirati gradivo, opravi nekaj intervjujev s poslanci, vendar Raziskovalna skupnost zavrne financiranje raziskave o akciji 25 poslancev. Intervju s poslancem Tonetom Remcem je zato prvič objavljen šele leta 1987, v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti, ki jo uredi Janez Janša.