Kot dvorni cenzor na Dunaju in kot učenjak tedanjega časa je bil gotovo eden od duhovnih kraljev tedanje Evrope. Imel je nedvomno velik ugled, saj mu je bila med drugim leta 1814 zaupana naloga, da se iz Pariza v Avstrijo vrnejo vse knjige in drugi kulturni spomeniki, ki jih je bil Napoleon vzel kot vojni plen. Prav v istem letu, ko se je mudil v Parizu, je tudi predaval na univerzi v Oxfordu na Angleškem in poklonil tamkajšnji knjižnici dragoceno slovensko knjigo s svojim posvetilom, namreč Trubarjev prevod svetega pisma iz leta 1582, ki ga je, kot vemo, dokončal Jurij Dalmatin 1584. leta. V tistem času je obstajalo pravilo, da narod, ki nima prevedenega svetega pisma, ni omikan narod, ampak barbarski... Jernej Kopitar je, kjer je le mogel, skrbel za afirmacijo Slovencev. Leta 1842 je bival v Rimu z nalogo, da tam ustanovi stolico za starocerkveno slovanščino. Jena, staro univerzitetno mesto z dvema zvezdarnama, je na Kopitarjevo priporočilo podelilo doktorat Vuku Štefanoviću Karadžiću.