Fotoreporterske zanimivosti so urejene v odnosu vselej človeka do živalskega velikega in malega sveta. Nadalje plakatno izvemo o fotkah Edija Šelhausa: »Kar precej posnetkov je javnosti že znanih, nekaj pa jih je prvič predstavljenih. Fotografije so izdelane iz originalnih negativov in diapozitivov, ki jih je Edi Šelhaus l. 2000 v okviru svojega povojnega fotografskega opusa podaril Muzeju novejše zgodovine Slovenije in iz muzejske zbirke iz 2. svetovne vojne, ki predstavljajo že kar železni repertoar Šelhausovega opusa, avtor posnetkov pa je tudi sodeloval pri celotnem izboru fotografij za razstavo« in v razpoznavnosti razstave: »Namen razstave je med drugim nekoliko podrobneje predstaviti še en obsežen in predvsem priljubljen Šelhausov tematski sklop, ki smo se ga dotaknili že na drugih razstavah Muzeja novejše zgodovine Slovenije iz njegove zbirke: predvsem Foto zgodbe Edija Šelhausa (2001), Foto humor Edija Šelhausa (2006– 2007) in Šmarnogorski razgledi (2007). Pokazati želimo tudi na širok spekter delovanja enega od slovenskih fotoreporterjev, ki je samo v letu 2007 doživel štiri muzejske razstave. Poleg zgoraj omenjenih in pričujoče razstave je Muzej novejše zgodovine Slovenije sodeloval še pri pripravi razstave Edi Šelhaus in Škofja Loka Loškega muzeja iz Škofje Loke in pri dokumentarnem filmu o Šelhausovem delu in življenju, Edi Šelhaus. »Bil sem zraven«, 2007 avtorja Jurija Grudna in produkcijske hiše Arsmedia (predstavljen na filmskih festivalih v Portorožu, 2007 in v Cankarjevem domu, 2008, v Italiji in po Sloveniji kot tudi na TV Slovenija dne 1. 5. 2008 ob 230.00, nato še 2 ponovitvi), ki smo ga predvajali na razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, predvajali pa ga bomo tudi v Knjižnici Otona Župančiča, kot dopolnilo k razstavljenim fotografijam in predstavitvi dela in življenja Edija Šelhausa.« Ali je hkratnost posnetka tudi njegova zaporednost v času in prostoru, kajti ponetih dogodkov, celo živali in ljudi ni več. Ni več mnoštva posamičnikov, so samo slikovne foto– individuacije, v tem pa je tudi vsa vrednost Šelhausove fotorazstave in njena bistvena še estetska razsežnost ali ugajalna dopadljivost. Fotografija je vselej na začetku, ne pa na koncu časov.