Jasno je, da problem ni le ekonomski, temveč tudi ideološki: v virih je veliko takih in drugačnih »sporočil«, in zdi se, da želijo pokazati, denimo, na nasprotje med »divjo« prehrano laičnega plemstva in »domačo« prehrano cerkvenega in zlasti samostanskega sveta.90 »Zakaj sekaš gozdove, kamor hodim na lov?« je kraljica Brunhilda vsa besna vprašala blaženega Meneleja.91 O svetem Remigiju pa pišejo, da je osvobojenim sužnjem razdelil velike površine gozda, ki mu ga je bil podaril kralj Klodvik, da bi jih obdelovali in se naučili živeti od dela na polju.92 Povsod v Evropi so prav menihi priporočali pomembno izsekavanje in obdelovanje gozdnatih površin in tako spodbujali način življenja in prehrane, ki sta bila precej drugačna od tistega, ki so ga živeli puščavniki. Jonas, ki je približno sredi 7. stoletja napisal Življenje opata Janeza iz Reoma, je zapisal, da je svetnik nekega dne, ko se je umaknil v gozd, da bi se posvečal molitvi, srečal reveža, ki je iskal gozdne plodove, da bi pregnal lakoto. Ukazal mu je, naj zaupa Bogu in naj se vrne k svojemu kmečkemu delu. Revež se je vrnil na svojo zemljo, ki mu je bogato obrodila, da mu ni bilo več treba iskati živeža drugje.93