Poletje se bliža, z njim šolske počitnice, z njimi Aljaževa tridesetletnica. Sam se glede 'prelomne točke' ne obremenjuje, opombe na bližajoči se dan d prihajajo iz drugih glav. »Največ šal na račun tridesetih let slišim od Nine, ki me rada malo dregne. Ampak meni to ne pride do živega.« Poskusim sama: 'Ja, Aljaž, malo se bo treba začeti obremenjevati. Začele se bodo bolečine v križu, sivi lasje ...' »Joj, sivi lasje, to je pa res. Čedalje več jih imam.« Preverim. Pogled s strani potrdi govoričenje, sivina je opazna. »To je samo zato, ker mi, ko sem bil majhen, niso kupovali igrač - obremenjeval sem se, haha ...« Samoironija je zadosten dokaz, da o prikrivanju z barvo ne razmišlja. Res pa je, da gimnazijski maturant bolj razmišlja o finančnem področju, glede česar včasih vpraša za nasvet kar svojega 'soborca' Mitjo Petkovška, študenta ekonomije. »Mitja to obvlada, svetuje mi; a zaenkrat sem še preveč skeptičen, da bi se odločil za kakršnekoli naložbe. No, nekoč bom že vložil denar v delnice, sklade, ni vrag.« Pravi, da mu današnji položaj omogoča nadpovprečno življenje, ker pa namerava čez leto in pol prenehati s profesionalnim športnim udejstvovanjem, varčuje že sedaj. Na koncu najinega pogovora nisem mogla ostati pri tako resni temi. Vleklo me je za vonjem pomladi, hormoni v zraku. Temu primerno je bilo tudi zadnje vprašanje: kako bogat bi bil šopek, če bi Aljažu vsako dekle, s katero se je poljubil, podarilo cvet? Bi bil to kar travnik? »Haha, za vsak poljub? Glede na to, da jih je bilo zaradi uspehov kar veliko, bi lahko rekel, da jih za travnik ni bilo, za mogočen šopek pa že. Tistih cvetov, ki so znak resnično ljubezenskih poljubov, pa bi bilo občutno manj.«