Ko se je slovenski selektor odločil, najprej, da hoče za intervju na POP TV 100.000 tolarjev, in ko je prepovedal intervju z Zlatkom Zahovičem na Studiu City, se je zdelo, da se pred pomembnima tekmama z Rusijo in s Srbijo naši vračajo v čas, ko mora selektor svojo pozicijo reševati s prepiri. In nazadnje se je spet izkazalo, da njegov položaj rešujejo ravno tisti posamezniki, ki ga najbolj živcirajo. Torej ne Osterc in ne Rudonja, s katerima po novem začenja tekme, temveč tisti, ki potem rešujejo našo igro z dvema igralcema manj. Tako recimo Cimerotiča, ki za igro potrebuje nerazrito igrišče, vključuje šele, ko teren ni več podoben ničemur, na Ačimoviča ali Pavloviča pa tako ali tako pozablja. Na srečo se stvari rešujejo in izkušeni Zahovič s pomočjo tistega dela ekipe, ki v svojih klubih tudi igra, dosega na videz nemogoče. Zahovič je ujel zaostanek z Rusi (podal je Knavsu in ta je zadel), Zahovič je v četrti minuti podaljška na tekmi z Jugoslavijo zadel iz prostega strela. Kaj si je ob tem mislil Katanec?