Reki Kokri je v dolgih geoloških obdobjih uspelo zarezati globoko dolino v gorski masiv in tako vnesti razdor v nekdaj enotno družino Grintovcev. Na njeni levi strani se z mogočnim ostenjem dviga gospodovalna Kočna. Za njenimi širokimi rameni se skriva plašni ženin Grintovec, za pričo jima je nekoliko ni ji Kalški Greben, vlečko pa držita Zvoh in Krvavec. Manj srečne so razmere na njenem desnem bregu, saj privlačni Storžič nima uspeha v zakonskem življenju. Po razvezi z Dobrčo poskuša najti rešitev za svojo osamljenost v bujni Košuti, proti kateri je poslal posrednika Javornika in Stegovnika, da bi omehčala srce karavanške lepotice. Razlike v značajih pa so očitno prevelike, da bi prišlo do zveze. Dovolj naj bo besed o kroniki "visoke" dru be nad Kokro. Raje se posvetimo življenju ob njej, kjer je nastalo izredno razpotegnjeno naselje istega imena. Dolina je tako ozka, da v glavnem sploh ni prostora za življenje ob reki. Le na redkih mestih se toliko razširi, da je zraslo nekaj hiš. Tako je ob Marijini cerkvi nastalo nekakšno središče doline. Nekoč je bilo živahno tudi više ob reki. Na fužinarstvo z imenom spominja zaselek Spodnja Fužina. Po zadnji vojni je večino prebivalstva zaposloval kamnolom porfirja, iz katerega je zgrajen velik del doline. Na kamnolom danes spominjajo le razpadajoči objekti, glavno bogastvo za slabe tri stotnije prebivalcev pa je ponovno les. Samotne kmetije, ki so značilnost naselja Kokra in so se iz temnega dna doline umaknile na pobočne uravnave, so odvisne od gozda, zato ne preseneča velikost njihove posesti. Največje, med katere sodi tudi Suhadolnik, segajo v širokem pasu od dna doline do vrha grebena. Da lahko v teh razmerah pre ivijo le tako velike kmetije, pričajo ostanki manjših, kjer niso vzdržali boja z naravo. Pri Koglarju, Vršniku in Kajžarju že več desetletij ni več življenja na pobočjih pod stenami Grebena. Suhadolnik in Roblek sta tako edini kmetiji, ki vztrajata v teh višinah. Že zato zaslužita, da vsaj s prijaznim obiskom izkažemo spoštovanje.