Kot pravi, se je z ženo in petimi otroki od doma napotil 26. aprila letos. "O tem, da bi zapustili Kosovo, nisem razmišljal. Ko pa so napadli sosednjo vas in sem z lastnimi rokami pobiral ostanke pobitih otrok, sem rekel ženi, naj zbere otroke, in smo šli," pripoveduje Maljoku. V Skopju so se povezali z ljudmi, ki so jih bili za 16.000 nemških mark pripravljeni spraviti do avstrijskega Gradca, njihove končne postojanke. To so bili Mariborčani, slovenski državljani, po rodu pa ne iz Slovenije. Vse je šlo gladko do prestopa slovensko-avstrijske meje: eden od organizatorjev se je z njimi zapodil skozi gozd pri Šentilju, na avstrijski strani pa jih je že čakal avtomobil z drugim organizatorjem. Vse pa se je sfižilo, ko jih je že v Spelfeldu (Špilje) ustavila avstrijska žandarmerija. Maljoku pravi, da je že tam zahteval politični azil, a so mu pod pretvezo dali v podpis neki dokument in ga naslednji dan, 26. maja, z družino odpeljali v Prehodni dom za tujce v Prosenjakovcih. Tam je zaradi nevzdržnih razmer, kot pravi, zaprosil za premestitev v ljubljansko izpostavo. V Sloveniji je takoj zaprosil za politični azil, toda po skoraj štirih mesecih še ni prejel odgovora od pristojne inštitucije. Kot pravi, je bil na Kosovu politično preganjan že od leta 1953, ko je sedem let prebil v zaporu, bil ranjen v demonstracijah leta 1971, leta 1993 pa naj bi mu srbski policisti ubili dvomesečno hčer: udarec s puškinim kopitom, ki je bil namenjen njegovi ženi, je po nesreči prestregel otrok v njenem naročju... Emigrirala sta tudi dva starejša sinova: eden v Nemčijo, drugi na Finsko. "V Sloveniji smo obtičali po nesreči. Na Kosovo pa se ne vrnemo, dokler ga ne bo zapustil zadnji Srb!" je prepričan Ismet Maljoku.