Novo funkcijo je dobil župan, ki sta mu zaradi funkcije ponekod pripadali dve hubi, oproščen je bil tudi nekaterih fevdalnih obveznosti. Bil je na eni strani na čelu vaške skupnosti, miril spore med njenimi pripadniki, bdel nad kupnimi površinami oziroma gmajnami, zastopal skupnost pred zemljiškim gospodom, na drugi strani pa je zemljiška gosposka prek njega vzdrževala stik z vaško skupnostjo. Ponekod, zlasti na Štajerskem, imamo po nekaterih vaseh namesto županov rihterje ali sodnike. Ta naslov naj bi se uveljavil pri nemških kolonistih – prišlekih, mogoče pa so ga podložnikom vsilili tudi zemljiški gospodje, ki jim je bil slovenski izraz za župana tuj. Ker se obdelovanje v lastni režiji, četudi s pomočjo podložnikov, ni izkazalo za rentabilno, so začeli pridvorno gospodarstvo opuščati. Obdržali so toliko površin, kolikor so jih potrebovali, ostalo pa razdelili med podložnike. Posest, ki so jo obdržali, je bila gospodova ali dominikalna, ostala pa podložnikova ali rustikalna. Dominikalna posest je bila vse do vladarice Marije Terezije neobdavčena. Poleg tega je obstajala še skupna posest ali gmajne, ki so ji lahko izkoriščali kmetje v sorazmerju s svojo posestjo. Kmetje so na gospodovem zemljišču, zlasti v gozdovih pasli živino, dobili les za gradnjo in kurjavo, pobirali dračje, nabirali gozdne sadeže in podobno. To so bile servitutne ali služnostne pravice in pogost predmet sporov, saj kmetje določil pogosto niso spoštovali, zemljiški gospodje pa so jih hoteli zlorabljati. Dvori niso bili mišljeni le kot središče velikih gospodarskih obratov, ampak so morali njihovi lastniki prevzemati tudi upravne, sodne in vojaške funkcije. Tako so zaradi ugleda in osebne varnosti začeli rasti gradovi in nastajati graščine. Na eni strani so bile upravne, sodne in vojaške reprezentančne zgradbe, na drugi pa tudi gospodarski centri, iz katerih so upravljali tako neposredno posest kot nadzirali podložnike. Za upravljanje oddaljenejše posesti in shranjevanje podložniških dajatev tistega območja so zgradili pristave ali marofe, večje stavbe s poudarkom na skladiščnih prostorih. Ime dvor se je v slovenskem jeziku ohranilo za gospodarske in reprezentančne naloge posameznih gospostev v mestih (Vetrinjski dvor v Mariboru, Freisinški v Ljubljani …). Iz marsikaterega podeželskega marofa se je razvil