Kako da ni kriva, sem hotela reči, a sem se ugriznila v jezik. Kaj pa se gre boga in dovoljuje, kdo se sme vriniti v vrsto. In trgovke so krive še marsičesa. Recimo tega, da nisem mogla pobarvati velikonočnih jajc. Babica me je namreč grobo izsiljevala: potico bo spekla le, če bom jaz pobarvala jajca za ves seniorski klub. S kakšno naravno barvo, seveda, da se ne bodo zastrupili. Poskušala sem s špinačo in koprivami, rezultat so bila siva jajca, ki jih je babica z gnusom odklonila. Poskusi s čebulnimi olupki, je rekla mama. Pri hiši imamo zmeraj le belo čebulo, zato sem se odpravila na lov po trgovinah, tudi v tisto, kjer so se mi vrinili v vrsto. Toda povsod so imeli le olupljeno čebulo! Niti ene samo rjave ali rdeče lupine ni bilo nikjer! Takšno smo dobili, so se izgovarjale trgovke. Ne se hecat, sem penila. Najbrž so založile z lupinami vso svojo žlahto! Bodite zadovoljni, da ne kupujete odpadkov, mi je zabrusila ena od njih. Potem pa počistite še gnile liste z zelja in solate, sem rekla. Pri priči je izginila. Odpravila sem se na tržnico in pri eni od branjevk vendarle dobila čebulo z lupino. Drugič pa olupke zbirajte vse leto, mi je prijazno svetovala. Kot da nimam drugega dela!