Nenehna Miloševićeva aroganca do vsega, kar se dogaja v Haagu, je apriori nesimpatična in kdor koli se pojavi kot njegov nasprotnik, z lahkoto požanje simpatije ali celo usmiljenje. Očitno ima Milošević dobre zbiratelje (tudi v Sloveniji!) vseh možnih dokumentov, s katerimi bi rad dokazal, da je nedolžen. Sodišče v Haagu pa se gre z njim igro pravno korektnega in demokratičnega procesa, kakor da ne bi imelo čez glavo dovolj materialnih dokazov za grozodejstva, ki jih je njegov režim počel. Kučan v tem kontekstu res ni mogel nič dodati in tudi nič pojasniti. Kajti od vsega, kar se je zgodilo po tem, ko je Milošević začel prevzemati oblast, je slovenska osamosvojitev z vojno vred mačji kašelj, v primerjavi s tistim, kar je sledilo v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. In če bo Milošević Kučana uporabil za pričo v svojem sklepnem zagovoru, potem bo seveda Kučan moral uporabiti argument legitimnosti slovenskega naroda za samoodločbo z veliko večjo odločnostjo, kot je to storil tokrat, ko se je postavil na stališče, da je želel pojasnjevati in ne obtoževati, kar je dobro in korektno izpeljal.