Darovalci, ki so umrli možganske smrti, so darovalci, ki so imeli zelo poškodovane možgane. So največji vir darovalcev organov ne samo v Španiji, ampak tudi v večini drugih držav. Ti ljudje umrejo v posebnih okoliščinah, na oddelkih za intenzivno nego, priključeni na aparate za vzdrževanje vitalnih funkcij. S pomočjo teh aparatov tkiva in organe prekrvljujejo do trenutka darovanja. Darovalci, ki umrejo srčne smrti, pa umrejo, ker so doživeli nepovratni zastoj srca. Na koncu ta srčni zastoj vodi tudi v možgansko smrt. To je sicer običajen način smrti. Kdaj lahko ti ljudje postanejo darovalci organov? Poznamo različne kategorije teh darovalcev. V Španiji uporabljamo kategoriji 1 in 2 po tako imenovani maastrichtski klasifikaciji. To pomeni darovanje po nepovratni srčni smrti, ki se zgodi zunaj bolnišnice ali v bolnišnici, vendar nepričakovano. To imenujemo nekontroliran način darovanja po srčni smrti. Največja težava pri darovanju po srčni smrti je ishemija organov (pomanjkanje krvi in posledično kisika in hranil v organih, op.a.) in zato zelo hitro postanejo neprimerni za darovanje. Da bi se temu izognili, morate razviti zelo kompleksne programe, da lahko organe presadite zelo hitro po smrti darovalca. Lahko si predstavljate, kako kompleksno organizacijo to pomeni, kadar se smrt nepričakovano dogodi v bolnišnici, kaj šele, ko se smrt nepričakovano dogodi zunaj bolnišnice! Te programe izvajamo samo v dveh mestih, v Madridu in Barceloni, saj morate imeti veliko skupino prebivalstva, da je izvajanje teh programov smiselno.