S takšnim pritožbenim stališčem ni moč soglašati, ker je sodišče prve stopnje ob pravilni oceni mnenja navedenega izvedenca zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil predmetno kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zato ni odveč opozoriti na tisti del izvedenčevega mnenja, iz katerega izhaja, da je obtoženec, če je šlo pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja za prepir, reagiral pretirano čustveno, da pa zaradi tega njegov "razum in volja nista bila povsem izključena in ostajata še v okviru bistveno zmanjšane zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoja ravnanja" (l. št. 53). Glede na navedeno niso sprejemljivi očitki pritožbe, da pri tem nista bili upoštevani obtoženčevi razdraženost in razburjenost pred storitvijo kaznivega dejanja ter njun vpliv na njegovo ravnanje. Zlasti ne, ker je izvedenec tudi na glavni obravnavi (l. št. 78) dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj pri obtožencu ni bila povsem prekinjena zmožnost presoje in razumevanja ter obvladovanja svojih ravnanj. Kot je razvidno iz celotnega njegovega mnenja, je izvedenec upošteval obtoženčevo bolezensko stanje, ki je pri njem nastalo v posledici poškodbe možgan, pri čemer ni moč zaslediti takšnih nasprotij, ki jih v izvidu in mnenju v zvezi z ugotovitvijo glede obtoženčevega bolezenskega stanja vidi pritožba, prav tako pa ne sprejeti trditve, da izvedenčevo mnenje v zaključnem delu nasprotuje ugotovitvam o vrsti in posledicah možganske poškodbe na osebnostni, intelektualni in čustveni ravni obtoženca.