Zato ni nič čudnega, da je sleherni navijač Barcelone pozdravil Messijevo mojstrovino in izjemno pomembno - predvsem v boju s Chelseajem - točko, a bi z vsem dolžnim spoštovanjem do argentinskega najstniškega velemojstra precej rajši videl, da bi se zmage veselil Werder, koleno v zadnjih dneh najbolj razpoloženega člana ponosa Katalonije pa bi ostalo nedotaknjeno. Toda kot vsi vemo, podobni kompromisi tako v športu kot v življenju nasploh niso možni in branilci naslova španskih in evropskih prvakov ter njihov kamerunski napadalec se bodo morali soočiti s hudim udarcem. Udarcem, ki pa za povrh ni le dvodimenzionalen, ampak se lahko pohvali s še dodatno razsežnostjo. Ponavadi namreč poškodbe na eni strani predstavljajo »hendikep« za klub, ki za določen čas izgubi igralca, na drugi strani pa »hendikep« za nogometaša, ki izgubi del sezone, forme in fizične pripravljenosti. Oboje je v Eto'ojevem primeru - Kamerunec naj bi bil z igrišč odsoten dva do tri mesece in bo med drugim zamudil največji svetovni derbi med Barcelono in Realom ter oba velika obračuna s Chelseajem - še kako aktualno, saj se je 25-letnik ravno približeval vrhuncu forme, njegovo moštvo pa ima v njem edinega pravega napadalca najvišjega svetovnega razreda. A kot rečeno, poškodba meniskusa ima še dodano vrednost, kajti eden najboljših napadalcev na svetu se je ob koncu koledarskega leta nameraval boriti za katero od prestižnih nagrad na čelu z znamenito zlato žogo. V tem boju je zanj hud udarec predstavljala že odsotnost Kameruna z letošnjega svetovnega prvenstva, izgubljeni zadnji trije meseci leta 2006 pa za Eto'oja gotovo pomenijo dokončno slovo od želenih priznanj. Za to leto seveda, kajti Eto'o je že dal vedeti, da...: »... nogometašu ne morejo vzeti tistega, kar je njegovo. Na igrišče se bom vrnil boljši kot kadarkoli prej in zlato žogo bom prej ali slej osvojil.« Gotovo ga ni ljubitelja nogometa, ki Samuelu ne privošči, da bi se njegove besede uresničile.