Matejo poleg posamičnega nastopa čaka tudi ekipni nastop v namiznem tenisu, kjer bo barve Slovenije branila skupaj z izkušeno Andrejo Dolinar iz Zminca. Tudi Andreja, ki je po nesreči prav tako ostala parapleginja, že pozna olimpijski utrip, njena najboljša uvrstitev pa je 4. mesto iz paraolimpijskih iger leta 2000 v Sydneyju. »V času od olimpijskih iger v Sydneyju se je zame res veliko spremenilo, vmes pa sem postala tudi mamica sedaj triletni Tiji. Ko sem prvič odhajala na olimpijske igre, nisem vedela, kaj me čaka, nisem bila še dosti izkušena, želela pa sem začutiti olimpijski utrip in športnike iz različnih delov sveta. Ne jaz ne drugi nismo pričakovali, da bom osvojila četrto mesto. To je bil takrat kar lep rezultat,« se svojega prvega nastopa na olimpijskih igrah spominja danes 40-letna Andreja. »Čeprav imam sedaj obveznosti, ker imam družino, ker imam službo, mi šport še vedno veliko pomeni. Če sem čisto poštena, mi tekme in rezultati ne pomenijo več toliko, kot so mi, preprosto pa si življenja brez gibanja oziroma brez namiznega tenisa ne morem predstavljati. Čeprav sem se v Atenah poškodovala, da se je poškodba bicepsa tetive vlekla, pa sem se odločila, da se kot tekmovalka znova preizkusim lani na evropskem prvenstvu v Kranjski Gori. Ker je bilo tekmovanje pri nas, ga nisem želela zamuditi, izteklo pa se je tako, da sva z Matejo postali evropski prvakinji ekipno, poleg tega pa sem osvojila še bronasto kolajno. Tako sem izpolnila normo za Peking in sledila je težka odločitev, kako naprej. Vem, da sem bom težko za skoraj cel mesec ločila od hčerke, vem pa tudi, da bi mi bilo hudo, če ne bi izkoristila priložnosti. Zato sem januarja začela spet resno trenirati in se začela pripravljati na paraolimpijado. Čeprav z Matejo sicer ne trenirava skupaj in nisva preveč uigrani, vseeno računam, da se bova dobro ujeli, kakšen pa bo končni izkupiček tako ekipno kot posamično, pa zelo težko napovedujem,« pravi Andreja Dolinar.