In od vsega tega smo lačni. Na prazničnih stojnicah je poleg rženega kruha z zaseko ali česnovim namazom, golaževe juhe v kruhovi skledici in klobasic z gorčico najbolj priljubljena jed Kaiserschmarn , cesarski praženec. Tudi vonj po kaiserschmarnu tako domače pomirja staro cesarico vrh spomenika. Ko bi ji ga le kdo prinesel tja gor! Ah, vsi ti čudoviti dvorni recepti! Cesarska dvorna kuhinja je bila pojem, in kar se je tam jedlo, so poskušali posnemati vsi sloji po vsem cesarstvu, kolikor jim je to le dopuščalo premoženje. Renate Wagner Wittula je celo izdala knjigo Iz cesarske kuhe, resda šele leta 2006, a kdo bi bil kdaj prej to sploh dovolil kaki ženski! Čeprav se je šušljalo, da je ena od dvornih kuharic pred kakima dvema stoletjema obogatela s tem, da je »šla na svoje« in v krčmi kuhala po cesarskih receptih. Takrat pač še ni bilo avtorskih pravic. Večina avstrijskih monarhov v šestih stoletjih vladanja ni skrivala nagnjenja do dobre hrane, cesar Ferdinand I. je sredi 16. stoletja dal celo zgraditi kuharsko šolo za kraljevo potomstvo. Slovel je recept matere cesarja Franca Jožefa, nadvojvodinje Sofije, za jajčni puding s šunko in sirom (priljubljena jed mariborskega meščanstva še celo med obema vojnama); slovele so jetrne pastetke nadvojvode Johana Habsburško-Lotarinškega z grahom, kaj šele »jajca kneza Metternicha« – da ne bo pomote, gre za poširana jajca, ki jih položijo na mesne polpetke, v drobtinice povaljane in ocvrte. Excellenztorte , torta njene ekscelence, narejena iz plasti rumenega in čokoladnega biskvita z vmesnim premazom iz izvrstne domače marmelade in z bleščečo glazuro, bo seveda marsikoga spomnila na znamenito zaherico, ampak s to mnogo mlajšo dunajsko znamenitostjo imata skupno zgolj – marmelado. Dunajske kavarne in slaščičarne še vedno navdušujejo s sila dolgo tradicijo izvrstnih slaščičarjev, le da tudi v njihovih receptih ni več po 18 jajc, dostikrat niti osem ne. Je pa pojem »dunajske kuhinje« še vedno enako trden in prepoznaven kot pojem francoske.