"Razšla sva se po odnosu, nabitim s čustvi, strastjo, nežnostjo in krutostjo, celo pravim sovraštvom, tako da sem kot zmedena senca same sebe tavala naokoli misleč, da ne bom nikdar prebolela. Po mesecu dni pa se vendarle odpravim ven … Vroč poletni dan se prevesi v večer. Bela obleka iz fliseja in poznan lokal. Začutim večer. Cigaretni dim, glasen krohot in reggae. Počutim se omamljeno, doživljam nekakšen dejavu. Pijem tekilo in plešem z metuljčki v trebuhu, ne da bi vedela, od kod so tja prišli. Vstopi; spomnim se ga še iz gimnazije. Vedno me je tako gledal. Oboževala sem njegove poglede, a spregovorila sva le enkrat. Najine oči se ujamejo. Pristopi. Z roko mi odmakne malce razmršene lase z obraza. 'Vedel sem,' mi zašepeta na uho. Zgrabi me za roko in že tečeva po ulici. Nebo se strese in začne deževati. Ustaviva se in njegov pogled se zapiči vame kot dve igli. S svojimi polnimi ustnicami se čisto narahlo dotakne mojih in jih komaj poljubi. Začutim mravljince po vsem telesu, kot da duša želi pobegniti iz lastnega telesa, srce mi bije tako noro, da imam občutek, da se vrtinčim v zraku in spet padam na zemljo trans! Odprem oči. Skozi velike dežne kaplje komaj še opazim silhueto njegove telesa nekje v daljavi …"