Čakam v preddverju Hotela Slon, ko pomoli glavo iz dvigala, nagajivo, ljubko. »Hallo there, če se ne motim, čakate prav name«, zažvrgoli z nalezljivo veselostjo: »Dovolite mi, da skočim gor v sobo, da si osvežim obraz in se malo nadiham.« Glava izgine v dvigalu. Da se malo nadiham ... The Trick is to Keep Breathing. Prvi roman škotske pisateljice, ki je enajst let po njegovem izidu na Škotskem izšel pri Beletrini v prevodu Tine Mahkote – Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Janice Galloway, rojena 1956 v delavski družini v Adrdrossanu, na zahodni škotski obali, se je s kratkimi zgodbami začela pojavljati šele po letu 1986, po prvencu Dihati moraš (1989), ki so ga leta 1995 uprizorili na odru uveljavljenega glasgowskega gledališča, so dve leti pozneje v knjigi Kri (Blood) izšle kratke zgodbe; leta 1994 je izdala drugi roman Tuji predeli (Foreign parts), aluzija na spolne organe, predvsem moške organe, in zanjo prejela nagrado McVitie’s za roman leta in nagrado Ameriške akademije umetnosti in literature; 1996 je izšla njena zadnja knjiga kratkih zgodb Kamorkoli pogledaš (Where You Find It). Ko po petih minutah pridrobi iz sobe, se najprej odločiva za sprehod po mestu. »Všeč mi je tukaj,« pravi ob uvodnemu vprašanju o prvem vtisu. In ljudje? »Ljudje se mi zdijo, hm, podobni kot na Škotskem. Podoben občutek majhnosti. In ta krivda. Počutijo se krive.« »Krivda?« vprašam. »Kako ste to ugotovili v enem dnevu?« »Ni težko. Ljudje se ves čas opravičujejo.« Vas laži zanimajo? Vas laži vznemirjajo? Vprašanje, ki ste ga v intervjuju zastavili škotski pisateljici Muriel Spark. Ja, spomnim se, da je rekla, da jo laži zanimajo. In da literatura ni nič drugega, kot laži. Jaz ne mislim, da je literatura laž. So različni načini, da poveš, tisto, za kar misliš, da je resnica. In fikcija, seveda, je pač ena izmed mnogih laži, ki so samo poskus, da bi se čimbolj približal resnici. Tako nenehno poskušanje, da bi ujel resnico, da bi šel globlje, da bi ujel nekaj, izven pomena stvari, to me res zanima.