vom, za kar je potrebno nekaj časa in se gotovo ni zgodilo med plesom. 19. novembra 1943 okoli pol štirih zjutraj se je Madge Knight zbudila v svoji hiši v Sussexu in začutila, da gori. Njeni kriki so prebudili moža in druge stanovalce. Bila je gola pod rjuho in v agoniji, ker je močan ogenj uničil večji del kože na njenem hrbtu. Zdravnik je predpisal morfij in poklical specialista, ki je rekel, da je ogenj morala povzročiti neka korozivna tekočina, saj ni bilo znakov ognja niti na rjuhah niti kjer koli drugje na postelji, pa tudi ne duha po zažganem. Madge preiskovalcem ni mogla ali hotela povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo, in je po dveh tednih v bolnišnici umrla. Vendar v njeni bližini niso našli nobenega sledu o kakšni korozivni snovi. Tipičen je tudi primer Ann Martin iz Filadelfije Maja leta 1957 je njen sin Samuel, ki je bil gasilec, našel Annino povsem upepeljeno telo; cela so ostala samo stopala in zgornji del trupa. Časopisa, ki je bil samo 60 cm od nje, pa ogenj ni niti malo ožgal. John E. Heymer, nekdanji policijski inšpektor iz Londona, je začel verjeti v samovžige ljudi kot preiskovalec kraja zločina ob smrti 73-letnega Henryja Thomasa iz južnega Walesa leta 1980. Pozneje je Heymer napisal knjigo Omamni plamen (The Entrancing Flame), kjer je opisal sceno Thomasove smrti. Njegov torzo je bil povsem uničen in niti en organ ni ostal cel. Vse kosti so se spremenile v pepel; ostala sta samo počrnela lobanja in spodnji del nog. Pohištvo, ki je zagorelo, je zaradi pomanjkanja kisika nehalo goreti. Celoten človeški torzo pa se je spremenil v pepel v ozračju s tako malo kisika, da so prenehali goreti tudi vnetljivi materiali. 25. maja 1985 se je Paul Hayes, 19letni računalniški operater iz Londona, sprehajal v bližini svoje hiše, ko so ga naenkrat zajeli plameni. Hayes je pomislil, da se je moral nevede politi s kakšnim gorivom, ki je povzročilo vžig. Vročina je bila strašna in plameni so se od