Kaj jemo, je odvisno o tega, do česa lahko pridemo. Zamislite si, kako bi bilo, če dandanes ne bi imeli krompirja, fižola in paradižnika, kar je vse izviralo iz Novega sveta. Kaj bi brez tega? Vsi tisti pečeni labodi in pavi so bili sicer v srednjem veku za gospodo okusna hrana, a žilava in s premalo mesa. Ko pa so se v 16. stoletju znašli na krožnikih purani (sprva sicer zelo dragi), je tovrstna perutnina kmalu prišla kot okras in slast na vse najboljše mize. Dokler niso Španci na Antilih in Kanarskih otokih začeli gojiti sladkornega trsa, je bil v Evropi tudi sladkor redkost, tako da so si ga lahko privoščili le bogati ljudje. Angleška kraljica Elizabeta I. je imela sladkarije celo tako rada, da so ji pri 65 letih počrneli že vsi zobje. Po drugi strani pa so si manj pomembni ljudje lahko ohranjali kolikor toliko zdrave zobe, vse dokler ni sredi 17. stoletja začel sladkor v velikih količinah prihajati v Evropo z otočja Barbados.