Tekla je tu, ko je bilo Barje poplavljeno in so hiše na koliščih varovale prebivalce v prazgodovini. Iz zakladnice svojega gostega dna je ponudila rimske ostanke. In požrla je Urško, devico, ki si je drznila zaplesati s povodnim možem. Ljubljanica ima danes dušo device in vodni duh, tat deklet, brezskrbno počiva v senci vrb žalujk na obrežju, medtem ko njegove meglice božajo secesionistična pročelja in se mešajo z ljubljansko meglo. Kot vsi mitski duhovi reka ni mrtva: spremenila se je, še vedno je zelo živa. Plečnik jo je bil moral vdano ljubiti, da je poudaril njene obline z arhitekturo in naredil ne enega, ampak tri mostove čeznjo, ne le za prečenje, ampak tudi za občudovanje. Tehnično je Plečnik oče dodanih dveh mostov, a s tem je ironično sestavil še eno slovensko sveto trojico, trojni most, morda ikono negotove izbire. Ali morda nelagodno zvezo med cerkvijo in oblastjo, bolj ali manj osredotočeno na osi od stebrišča stare mestne hiše do stopnišča bleščeče frančiškanske cerkve. Ali pa simbolično sporočilo, ki ga je tridelna osebnost (alpinist, kmet, devica) slovenskega ljudstva prinesla s Triglava. Prehod reke, kot je ta, na tem kraju, mora odpreti človeško srce, mišljenje in dušo, čeprav je za vsakega od njih tu posebna pot.