»Še pri Custozzi bal se nisem smrti ... ,« trdi Aškerčev vojak. Poldrugo stoletje pozneje se bojimo že bežnih pogledov, videza. Je že tako: naši predniki so pri Kustoci umirali za vero, dom in cesarja, njihovi nasledniki pa hodijo v bližnji Gardaland, na sejem za oči. Kar navsezadnje ni tako slabo. Kdor potrebuje več, za petero čutov, za dušo in duha, se pa tudi najde. Podpisani sem spomin na »naše«, ki sem jih obiskal, počastil s kozarcem rdečega in penečega, ki ga je na enem od onih gričev pridelal moj gostitelj. Spil sem ga z željo, da bi še naprej počivali v miru. Oni in mi z njimi.