Pigadia je glavno mesto, na jugozahodu oddaljeno od letališča le 18 kilometrov. Leži ob štiri kilometre dolgem peščenem zalivu Vrondi in tudi moje prebivališče je bilo zelo blizu. Tako sem že prvi večer poiskala pristanišče, še prej pa odkrila avtobusno postajo za načrtovane izlete v notranjost, saj so me na severno in na južno stran vabile zanimive gorske vasice. V v njem nič zanimivega! So kopalci že pobrali vse školjke, je med peskom premalo skrivališč za mehkužce in rake? Proti severu v gorske vasice Aperi, Othos, Siles ... Stara prestolnica Aperi, prilepljena pod slikovito gorovje, je bila tako lepo vidna z moje plaže, da mi je bila že povsem znana; dlje kot sem plavala, bliže je bila. Med vrh Kalolimni (1215 m), dve veliki cerkvi in vsaj deset manjših kapel. Pri najlepši cerkvi sem opazila zanimive freske na pročelju, ki predstavljajo ptice in pod njimi pravi izvir žive vode. Privoščila sem si hladno pijačo in počitek v senci. Nikjer nobenega turističnega objekta, le nekaj starejših ljudi na poti do skrbno obdelanih njiv. Pomarančevci in fige še niso obrodili, nekaj breskovih dreves pa je bilo mu pomaga, za trojčice pa poskrbi tudi tašča. V pol ure sva veliko novega izvedela drug o drugem, ker sva bila pač oba zgovorna. Še zdaj mi je prijetno, če se spomnim, kako ponosno mi je pripovedoval o svojem novem življenju visoko na tako redko naseljenem otoku. In da je bilo veselje še večje, sva srečala njegovo ženo, ki se je vračala po isti poti domov. Postanek dveh nasproti vozečih avtomobikamenje so menda porabili za gradnjo novega mesteca in tudi za hiše v Menetesu, kamor so gradbeni material privlekli na oslih! Že od daleč sem lahko opazila cerkvico sv. Sofije iz 5. stoletja, malo nad arheološkimi ostanki. Naslednja postaja, kjer sta izstopila dva mlajša Italijana, je bila ribiška vas Finiki, stisnjena v ozek zaliv, vendar z dovolj zanimivimi ribjimi restavracijami, če naj verjamem enemu izmed Skandinavcev, ki so prav tako kot jaz nadaljevali pot do najlepših plaž v Le osu. Cesta se je vse bolj ožala in prek strmih pobočij ponujala čudovite razglede na razgibano zahodno obalo. V pičli uri smo bili na cilju. Avtobus nas je počakal kar na svojem domačem dvorišču, kot sem ugotovila pred odhodom, saj je bil šofer tudi gostilničarkin mož v zasilnem bifeju. Tri ure sem izkoristila za sprehod do zalivčkov na nasprotni strani, stran od organizirane plaže s ponudbo senčnikov in ležalnikov. Do najlepše lagune sem morala mimo