Med počitkom v senci za cerkvijo je k nama pristopila starejša ženska: »Prosim te, daj mi čevlje, vidiš, v kakšnih hodim,« je kazala na strgane superge. »Vesta, sem begunka. Že tri leta živiva s 85-letno materjo kar v tukajšnji šoli, saj nimava kam. Na Kosovem polju sva imeli vsaj svoje stanovanje. Potem pa so neko noč prišli zamaskirani neznanci in brez besed vse razbili, mene pa surovo pretepli in mi razbili zobe. Preživela sem, a tam se ni dalo več živeti, čeprav sva imeli dobre sosede tudi med Albanci. Niso vsi slabi, lepo smo se razumeli včasih. Ampak meni je bilo jasno, kaj me čaka naslednjič. In kaj naj zdaj, brez vsega, naj pri 60 letih začnem znova? Niti nimam moči niti ne vem kako. Zaposlitve ni, mati dobi tistih 30 evrov penzije. S tem pa ne moreš ne živeti in ne umreti. Tako zdaj prosjačim za pomoč. Tele hlače mi je dal vojak iz Bangladeša, majico pa Kanadčan. A res nimata še kakšnih čevljev zame?« je žalostno pogledovala proti najinim obuvalom. No, razen tistih na nogah pač nisva imela, a tudi denar prav pride. Ko smo se poslovili, se je zahvalila z blagoslovom in celo s poljubom na roko, kot bi ji dala celo bogastvo.