Minulo nedeljo je bila pripeka neznosna. V zavetju cvingerskega gozda je nekako šlo, prav tako med sprehodom po vasi Sela in počitku v senci grmičevja sredi pisanih travnikov ob potoku Radeščica. Na asfaltu, ki preseka krajinsko ruralno idiliko, pa nič več. Siv razbeljen trak je podžigal podplate, ob cesti skorajda brez sence pa si se počutil kot raztapljajoča se prikazen. In ko si se privlekel do razpotja, kjer se klanec uvije proti Bazi 20 s pojasnilom – 6 kilometrov, si bil vse prej kot definicija sreče. Kajti šest kilometrov je pomenilo prav toliko asfalta.