Ko smo po dnevu počitka v senci dreves na Payuju, kjer imajo nosači že tradicionalno pripravo hrane za nadaljevanje poti, stopili na ledenik, sem pričakoval malo manjšo vročino, kot smo je bili deležni prejšnje dni. Res je bilo za spoznanje hladneje, ampak bolj zaradi vetra, ki je občasno zapihal po dolini. Še vedno je bilo vroče, sonce pa tako močno, da so bila oblačila z dolgimi rokavi edina pametna rešitev za zaščito kože. Kljub temu smo za krajše počitke izkoriščali senco večjih skal na ledeniku. Sonce je bilo še vedno prava beraška peč, ki je žgala vse do večera, ko je na teh višinah že pritisnil soliden mraz. Takrat so se nosači stisnili pod velike balvane ali pa so čez že postavljene zide iz kamenja razpeli ponjave in prečepeli vso noč. Skoraj nihče ne leži, je pripovedoval njihov vodja, vsi samo čepimo in dremamo. Smo pač navajeni čepeti pri vsakem opravilu … Nosači iz Karakoruma nosijo vsak po petindvajset kilogramov težke tovore ter še nekaj svoje obleke in drv, da si zvečer lahko na ledeniku zakurijo ogenj. Njihova obleka je precej slabša od obleke nepalskih kolegov, da ne govorimo o obutvi. V glavnem hodijo v poceni gumijastih čevljih, kjer se noga neverjetno znoji, takšna obutev pa povzroča tudi prav grde žulje. A ker so večinoma nizkorasli in bradati nosači trpežni ljudje, je le redkokateri prišel prosit za zdravniško pomoč. V glavnem samo tisti, ki so imeli žulje že krvave in odprte.