ključno zato, da so se tam najedli. Otroci takrat, ko so morali delati, niso obiskovali šole. V nekaterih viničarskih družinah so poleg viničarja oziroma viničarke v hiši živeli še starši, njihovi bratje in sestre. Življenje viničarjev je bilo težko. Predvsem ženske so bile polno zaposlene, morale so delati enako kot moški, tudi če so imele majhne otroke. Ko so šle na delo, so otroke zaprle v hišo ali jih vzele s sabo. Po porodu nista minila niti dva tedna in že so morale na delo. Odnos med ženo in možem je bil najbolj zaostren, ko so moški pijani prihajali s »pušišankov«. Takrat so bile žene često tepene. Predvsem kmečki viničarji so s pijančevanjem zapravljali denar. Nekaj viničarskih družin, čeprav redke, je denar varčevalo, da bi svojim otrokom omogočile izobraževanje. Mati Viničarka, gospodinja in mati je bila suženj, ki je upravljala dom, rodila in redila otroke in hodila v težake. V urah, ko ostali delovni člani družine počivali, mati ni imela miru. Morala je kuhati, skrbeti za hrano živini, v opoldanskih urah in zvečer, ko se je vrnila z dela, je morala postoriti še gospodinjske posle. Viničarske matere so mnogo rojevale. Otroci, sicer sad ljubezni, so bili često spočeti v pijanosti. Matere v visoki nosečnosti so morale opravljati težka opravila, zato je bilo mnogo porodnih in predporodnih nesreč. Ob porodu so imele slabo postrežbo, zato ni bilo časa za počitek v postelji. Otroci Rojevali so se slabotni. Izčrpano in sestradano, deloma z alkoholom zastrupljeno materino telo, jim je dalo življenje, vendar so že v prvem obdobju občutili, kaj je lakota. Otroci so bili veliko in zavestno ter nujno breme družinam, posebno materam pri delu, zato so bili deležni raznih načinov omamljanja (sesanje maka v cunji, v žganjico namočenega kruha itd.), da bi večino časa, ko je bila mama odsotna, spali, in kletk, da so ostali v njih zaprti, kje v kotu bajte, v varstvu starejših otrok. Le redko je mati smela vzeti otroka s seboj na delo, v glavnem le h gruntarju, da ga je nahranila. Otroci predšolske in šolske dobe so bili prepuščeni sami sebi. Ni bilo časa, da bi se ukvarjali z njimi. Mnogo jih je bilo lačnih, občutili so pomanjkanje vsega, kar je bilo nujno potrebno za življenje. V tem pomanjkanju in v brezdelju (starejši otroci so pomagali pri gospodinjstvu) so se v njih razvijali zagrenjenost in manjvrednostni kompleksi, ki so privedli do raznih ekscesov, kakor so tatvine, mučenje živali in ptičev, spolnih zablod (spolno občevanje tudi desetletnih otrok ni bilo redek pojav, občevanje z živalmi itd.), potepuštvo, škodoželjnost. Ob pomanjkanju najnujnejšega in ob teh duševnih zablodah so otroci izgubljali smisel in potrebo po izobrazbi in po šoli. In tako so se v rastočem, telesno in duševno sestradanem otroku razvijale lastnosti pastirčka, ki so osrednja bit viničarskega življenja. Ta se je manifestirala v težnji za zadostitvijo trem elementarnim potrebam: po kruhu, po pijači in po spolnosti. Dokler je viničarski otrok še obiskoval šolo, se je manifestirala prva želja jasno, kričala je iz slabotnega, v cunje odetega telesa in bledih lic; druga je bila prikrita in sladkobna, tretja grenka in je ležala kot breme v podzavesti ter se je manifestirala v ekscesih. Prva želja ni našla utešitve, drugo in tretjo so preganjale kazni. Ko je slaboten viničarski otrok končal šolo, se je vključil v delovno skupnost odraslih, svoje želje, notranje in zunanje, je lahko svobodno izražal.