Čas okoli velike noči zaznamuje močna simbolika. Povsod po Slovenskem nosijo na veliko soboto, ki je uvod v vrhunec praznovanj, k žegnu velikonočna jedila. Valvazor nam je podal opis »kranjskega žegna« iz 17. stoletja. Vseboval naj bi prekajeno svinjino, osoljeno govedino, kuhana jajca in kolač. Poskrbeli so tudi za jagnje, ki so ga nesli k blagoslovu vsi, tudi najrevnejši. Kaj pa pomenijo posamezne sestavine? Jerbas oz. košara z žegnom predstavlja Jezusov grob. Ptič, ki pokriva žegen kaže na tančico, v katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga položili v grob. Kruh in meso ponazarjata Jezusovo telo. Tri korenine hrena naj bi kazale na tri žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ. Kolač ponazarja Kristusovo krono. Belo in rdeče pobarvana jajca so znamenja vode in krvi, ki sta pritekli iz Jezusovega telesa, ko so ga prebodli s sulico. Počeno jajce pa naznanja, da je Jezus vstal iz groba. Za tržiški žegen je svoj čas veljalo, da je moral vsebovati tudi kos mrzle telečje pečenke, ki ponazarja Jagnje božje. Zraven je prišel še hleb kruha, ki pomeni telo Kristusovo, kolač, ki ponazarja trnovo krono, klobase, ki spominjajo na vrvi, s katerimi so Jezusa zvezali na Oljski gori. V jerbas pa so položili tudi pet rdeče pobarvanih pirhov, ki pomenijo Kristusove rane, in pomarančo, ki pomeni gobo, katero so namočili s kisom in jo ponudili umirajočemu Jezusu. Za hren je veljalo, da je spomin grenke pijače, ki jo je moral poskusiti, gnjat ali pleče pa naj bi ponazarjala pripravo, s katero so dajali Jezusu zaušnice. Pavi bohinjskemu žegen naj bi vseboval pleče, klobase, hren, pobarvana jajca, z orehi in medom nadevan kolač, belo pogačo ali vsaj bel štrukeljc. Kot poroča Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev, je uživanje žegna na veliko noč zjutraj na Gorenjskem sila slovesen družinski obred. Vsa družina posede po svojih mestih okoli mize v hiši. Nekoč je imel vsakdo pred seboj rdeči spovedni listek; kdor bi ga ne imel, bi žegna ne bil smel poskusiti … Gospodar je porazdelil vsakemu kos kolača, narezal gnjati na lesen krožnik, razdelil pirhe na krhlje – za vsakega po en krhljiček, nato pa je gospodinja postavila na mizo repne olupke. To je bilo treba zajeti najprej. V Škofji Loki je bilo treba najprej poskusiti hren. Ob njem naj bi te precej spekla vest, če boš naredil kak greh, so pravili verni Škofjeločani. Naj omenim še znamenito postno jed, ki so jo ljudje jedli v soboto dopoldan ali celo v nedeljo, preden so se lotili slastnega žegna. Rekli so ji veliki noči primerno, aleluja, v Poljanski dolini pa mačkova postelja. Kranjsko alelujo« sestavljajo posušeni repni olupki, skuhani na svinjski juhi. V ljudeh naj bi budili spomin na hudo lakoto na Kranjskem v letu 1529. Ljudje so menda v tistem letu jedli le repne olupke.