Jerbas ali košara z žegnom pomeni Jezusov grob, prtič, ki pokriva žegen, pomeni tančico, v katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga položili v grob, kruh in mesovje pomeni Jezusovo telo, klobase pomenijo vrvi, s katerimi je bil Jezus zvezan, tri korenine hrena pomenijo tri žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, kolač pomeni Kristusovo krono, bela in rdeče pobarvana jajca pomenijo vodo in kri, ki je pritekla iz Jezusovega telesa, ko so ga prebodli s sulico, počeno jajce pa naznanja, da je Jezus vstal iz groba. Na Zavrhu so povedali, da v žegnu mora biti kos mesa s kostjo, drugače da se blagoslov jedil ''ne prime'', toda kost ne sme biti presekana, ampak v sklepu lepo ločena. To je kot spomin, da Jezusu niso strli kosti. Nekateri dajo v žegen tudi tri krompirje, prgišče pšenice ali storž koruze, da blagoslovljena semena prenesejo blagoslov na vsa semena, ki jih bodo vsadili ali vsejali. Posebnost polhograjskega žegna pa so do pred nekaj leti bili oblati, izdelani kot velike ovalne hostije. Oblate je za poseben denarni dar pripravil mežnar, za vsako družino toliko, kot je bilo družinskih članov. Ljudje pomnijo, da so jih hodili iskat k mežnarju Jakominu v staro šolo, potem k Peku in nazadnje h Koprivcu v nekdanjo Rantovo hišo. Za oddaljene domačije s Setnice, Sela in dela Setnika je kar mežnar poskrbel, da so na veliko nedeljo zjutraj dobili blagoslovljene oblate, ker v soboto zaradi oddaljenosti niso nosili jedil k blagoslovu. Povsod so pri velikonočnem zajtrku te oblate najprej použili in imajo to v zelo lepem spominu ter jim je žal, da tega ni več. Le v Mačkovem grabnu se oblatov ne spominjajo, morda ni bilo pri hiši denarja, ki bi ga darovali za oblate, pa jih niso šli iskat. Na Prapročah so Jurjevi vedeli povedati, da so kakšen oblat tudi shranili in njegove delčke dali na ogenj skupaj z deli cvetnonedeljske butare ob nevihtah za odvrnitev grozečih oblakov, da bi jim bilo prizaneseno s strelo in točo.