Ekipa Lampre je sila skrbno izbrana, vsaj trije (Vila, Bruseghin, Szmyd) bi bili lahko med deset skupno sami. Veljajo kot zelo izkušena ekipa. »To je res prednost. Ne samo pri dirkanju z ostalimi, pač pa tudi zaradi odnosov znotraj ekipe. Treba je vedeti, da moramo zdržati tri tedne. Mi se tako dobro poznamo, da miže točno vemo, kaj lahko pričakujemo eden od drugega. Ko se začne vojna, lažje reagiramo brez panike, bolj racionalno, saj smo bili v takih situacijah že stokrat. Na Giro odhajam manj obremenjen, kot sem šel prvič. Sedaj grem kot na dirko Po Sloveniji. Vem, kaj me čaka. Ista dela sem namreč opravljal zadnja tri leta. Zavedam se, da sem samo en člen, ki mora brezhibno opraviti svoje delo. Ker sem pošten do sebe in ker sem vse naredil, grem zelo miren na pot. Vem, da ne smem po nepotrebnem razmetavati z energijo. Razmišljati o iskanju lastne priložnosti je nesmiselno,« posebej poudarja 34-letni Gospod vodonoš«. Kljub počeni ključnici in še vedno boleči rami je že na dirki Po Romandiji z begom v kraljevski gorski etapi vsem pokazal, da je močan kot pol ekipe Astana. Nekaj od tega se bo videlo že v soboto na moštvenem kronometru.