V soboto je bil v podobnem položaju trd v besedah tudi Gorazd Štangelj. »To je bil res dober trening. Dokazal sem, da mi gre dobro, a nimam sreče. Vse druge ubežnike brez težav pustijo, da pobirajo zmage. Sam jim nisem bil nevaren – ne za skupno razvrstitev ne za katero od majic,« je tožil Gorazd Štangelj nad nemočjo, ker mu glavnina z Astano na čelu ni dovolila, da bi akcijo dneva izpeljal do konca. 60 kilometrov pred ciljem je namreč pobegnil, glavnina pa ga je ujela šele na ciljem vzponu na Margins, enajst kilometrov pred ciljem. »Koga so sploh lovili? Za Astano bi bilo bolje, če bi me pustila. Če bi imel pred klancem štiri minute prednosti, bi mi verjetno uspelo,« je razmišljal po odlični vožnji v mrzlem dežju. Še vetrovko, ki mu je plapolala kot slovenska zastava na Triglavu, je moral sleči. Pravzaprav je Štangelj pravi junak, saj dirka na polno slabe tri tedne po padcu in počeni ključnici. »Vseskozi sedim na sedežu, vstajam le toliko, da se pretegnem. Se pa podzavestno vozim malce nagnjen v levo, da ne obremenjujem desne rame. Maserji imajo z mano zvečer polne roke dela, ker me bolijo vrat, hrbet in noge. Da da odpravim to hibo, bom potreboval teden dni. A sem tega že vajen. Kako bo na Giru, pa ve samo Danny,« se je še pošalil slovenski kolesar, ki si kruh služi pri italijanski ekipi Lampre. (mm)