To se da aplicirati tudi na Slovenijo, ne bom govoril konkretno. V tistih ozkih dolinah, ki jih imamo več, so ljudje zelo omejeni v prostoru. Nikogar nočem užaliti, vendar ne vidijo prek svojega dvorišča. To je moje, kaj je na drugi strani, me nič ne briga. V drugih športnih panogah, kjer so zraven ravninski ljudje s širokim obzorjem, ki vidijo prek svojega hriba, se stvari hitreje razvijajo. Tudi v smučarski zvezi so ravninski ljudje, to so tekači, ki se ne spuščajo po hribu, uvedli ogromno novih stvari, prav tako skakalci in biatlonci. Zame je biatlon zanimiva disciplina, če se skoncentriraš, je šov, ki traja uro, uro in pol. Problem alpskega smučanja, tudi slaloma, je, da ko je prvih petnajst tekmovalcev v cilju pri prvem teku, je konec. Zgoraj je še petdeset ljudi, deset tisoč gledalcev pa nima kaj početi do naslednjega teka. Potem spet čakajo, da jih pride petnajst dol, sledi razglasitev šampionov, medtem pa se neki eksoti še vedno valjajo po hribu dol. Na svetovnem prvenstvu je na veleslalomu nastopil, to je zame nepojmljivo in omalovaževanje športa nasploh, tekmovalec z izpahnjeno ali zlomljeno roko. Ko sem to povedal odgovornim, so mi dejali, zakaj pa ne, to je tako ali tako njegova stvar. Potem se lahko s počenim meniskusom prijavim na olimpijske igre za tek na 1500 metrov in pricapljam pol ure za najboljšimi. To ne gre. Tu morajo priti novi načini tekmovanja, ki jih forsiram. Upam, da bo dovolj snega, da bom lahko to pripravil v Mariboru. Po tej formuli je šov uro in pol, ne pa da pada. V nekaterih športih si sploh ne moreš zamisliti, da ne bi bilo tako. Recimo, da bi bilo v košarki na polovici konec tekme, nato pa bi igrali še eno uro. Potrebna je eliminacija, naj pridejo tisti iz Maroka, JAR, toda naj se kvalificirajo. Treba je samo najti pravo formulo. Največja prednost alpskega smučanja tudi v Sloveniji je, da imamo sedemdeset prenosov na leto. To je neprecenljiv denar, če razmišljaš o trženju in priljubljenosti športa. Če bo televizija enkrat ugotovila, da je vse dolgočasno, bo konec s smučanjem.