KAKŠNIH STO, STOPETDESET GROBOV LEŽI NA POBOČJU HRIBA, KI SE ODPIRA V ZELENO, Z VSEH STRANI ZAPRTO IN S HRIBI OBKROŽENO DOLINO. VEČER JE ŽE. IN NEKAKO SVEŽE JE, BI REKEL, KOT PO DEŽJU, ČEPRAV DEŽJA NI BILO. TEMNO ZELENI HRIBI IN SVETLO ZELENE ZAPLATE POKOŠENIH TRAVNIKOV, PA OBRONKI MASTNO ZELENIH SMREKOVIH GOZDOV, IN VEČERNO NEBO, MODRIKASTO SIVO, PONEKOD V GOLOBJI BARVI, PONEKOD PA RAZCEFRANO Z BELIMI OBLAKI, V OBLIKI IN BARVI SVEŽE STEPENE SMETANE, KI JO JE NEKDO, KAR TAKO, BREZ PRAVEGA REDA, ZMETAL GOR, KOT ZIDARJI NAMEČEJO SVEŽO MALTO NA ZIDOVE, PA ZAHAJAJOČE SONCE ZA NAŠIMI HRBTI IN VONJ PO VEČERNIH HLEVIH, PO KOŠNJI, PO KRAVJEM GOVNU, PO VODENKAH NA OKNIH BLIŽNJIH HIŠ... VSE TO JE DAJALO PRIZORU NEKAKŠEN MODRIKAST TON, PRIJETNO SVEŽ, NIKAKOR ŽALOSTEN, ŠE MANJ TUROBEN. SICER VZDUŠJE NI BILO RAZIGRANO, PA TUDI NE POGREBNO. BILO JE RESNO. PA NE PREVEČ. TISTA RESNOST, KI SE LAHKO VSAK HIP SPREMENI V SMEH. V PRAV POSEBEN SMEH, KI VIDI DLJE, KI IMA MISEL V SEBI, SMEH, KI JE DOBER IN ODPUŠČAJOČ. NENADOMA MI JE BILO JASNO: VZDUŠJE, KO SMO MED VRSTAMI GROBOV PRIŠLI DO SOŠOLKINEGA GROBA, JE BILO TOČNO TAKŠNO, KAKRŠNA JE BILA ONA SAMA. PRIČAKALA NAS JE. POKRAJINA NAS JE PRIČAKALA Z NJENIM OBRAZOM. NIKOLI SE MI NI ZDELO, DA LAHKO TAKO JASNO, TAKO PREPROSTO ZAČUTIŠ BLIŽINO NEKOGA, KI GA NI VEČ. JA, BILA JE TOČNO TAKŠNA KOT POKRAJINA NJENEGA POSLEDNJEGA DOMOVANJA, V KATERO SMO TISTI HIP STOPALI: NAŠA SOŠOLKA JE BILA KOT PREDVEČERNA MODRINA, NEKAKO ZRELA, Z OBRAZOM, KI SE JE LAHKO VSAK HIP SPREMENIL V NASMEH, MATERINSKO RAZUMEVAJAČA, Z VONJEM PO KOŠNJI IN S ČUDNO SVETLOBO V OČEH, PRAV TAKŠNO, KOT ZDAJ PADA POŠEV NA DOLINO. S SVOJO KITARO IN S PRIJAZNIM, MALCE POČENIM GLASOM, KI JE PEL PESMI, PA JE, ŠELE ZDAJ TO VEM, NEPRESTANO ZRLA ČEZ... JA, SMRT JE BILA NJEJ BLIŽE KOT NAM. NOSILA JO JE S SABO. BILA JE ZA CELO ŽIVLJENJE PRED NAMI. ZA ENO ŽIVLJENJE, IN ZA ENO SMRT.