Serge Gainsbourg s pravim imenom Lucien Ginsburg se je do 30. leta ukvarjal s slikarstvom, v nadaljnjem obdobju pa je zaslovel bolj kot pesnik, pevec in skladatelj šansonov, kot filmski igralec in režiser, ki si je košček internacionalne pozornosti priboril s senzualno popevko Je t'aime, moi non plus, v kateri je ekstatično vzdihovala njegova dolgoletna prijateljica, angleška igralka Jane Birkin. Drugače stoični Francozi so bili ob pesmici nemalo šokirani, saj naj bi jo bila Gainsbourg in Birkinova po svojih izjavah posnela v živo, se pravi med seksom, preden je Jane doživela orgazem, ki ga je nato slišal in vzljubil ves svet. Nikoli se ni zvedelo, ali sta ljubimca dejansko seksala pred mikrofonom ali sta le blefirala in tako ob izdatni pomoči moralne večine ustvarila prvovrstno promocijo za svoj prvi in edini hit, preden sta potonila v pozabo. Gainsbourg je leta 1991 umrl v Parizu, Jane pa je odšla po svoje. Nanju so nas leta 1981 spomnili Einstürzende Neubauten in počeni glas Blixe Bargelda, ki je notorični štiklc stlačil v minuto 23 sekund, ga naslovil Jet'm in tako odpel najbolj cinični remake v zgodovini. Dve leti pozneje je Blixa postal prva kitara benda The Bad Seeds, v katerem je bobnal Mick Harvey in zagrenjeno prepeval Nick Cave, čigar muza je bila takrat Anita Lane. Drži, tako nekako se pride do ploščka Intoxicated Man, na katerem zdaj, ko Nick Cave prepeva s Kylie Minogue, Mick Harvey in Anita Lane nostalgično obujata čase Serga Gainsbourga in Jane Birkin. Ne telesno in agresivno, marveč poetično, malodane subtilno in vzvišeno nad časom in trendi, k čemur najbolj pripomorejo veličastna produkcija, izvrstni Harveyjevi prevodi Gainsbourgove poezije in Anitin otožni vokal, ki se senzualno prepleta z melanholičnimi godalnimi aranžmaji. Da, Intoxicated Man je plošča, ki, tako kot npr. večina odpotovanj Leonarda Cohena, zleze pod kožo in tam nevsiljivo dolgo ostane.