Leto 1980 je bilo prelomno: umrl je nesmrtni Josip Broz, Hajduk se je preselil na novi stadion, vpisal sem se v srednjo šolo, spoznal Corta Malteseja, s skicami na cenenem šeleshamerju poskušal priti v skupino Novi kvadrat, ustanovil band in si kupil bas kitaro. Novi zvoki iz Zagreba, Reke, Beograda in Ljubljane so v naših glavah oblikovali popolnoma nov kozmos: tega osemdesetega leta sta izšla mitski prvenec Azre in slavni Paket aranžman s Šarlom, Idoli in Orgazmom, Helidon je izdal Lačnega Franza, pogumna državna Založba kaset in plošč RTV Ljubljana pa kompilacijo Novi punk val in prvi album Pankrtov, legendarni Dolgcajt.Pa vendar je bila v vsem tem neznosnem hrupu prebujanja generacije, ki bo prva artikulirala avtentični glas upora, edini resnični šok pesem, ki z nami ni imela nobene zveze: melanholični klavirski uvod, klasični jazz trio in hrapav, rahlo počeni glas. Nihče ni znal pojasniti, zakaj nam je všeč, a med pripadniki moje generacije je kmalu dobila kultni status. Na ovitku plošče je bil grob, temnopolt moški obraz, zgoraj v kotu pa je pisalo A šunen romalen.Minili so dnevi, preden je moja gramofonska igla zaorala druge pesmi: kot obseden sem spet in spet poslušal samo to pesem, Đelem, đelem se je imenovala, in samo ta magični, počeni glas, kakršnega nisem slišal še nikoli prej.Tako sem spoznal Šabana Bajramovića.Pred pesmijo Đelem, đelem je bil Šaban samo eno od imen iz galaksije Folk parade beograjske televizije in ni nam pomenil nič več od drugih junakov novokomponirane glasbe, zvočne podobe zdrave, samoupravne Jugoslavije, ki je predstavljala vse, kar smo prezirali. Da je Šaban kljub temu iz povsem drugega vica, so vedeli šefi folk industrije: tako kot Beograd ni prepoznal svojih novovalovskih bendov, ki so svoje plošče objavljali v zagrebškem Jugotonu, tako so tudi Bajramovićev A šunen romalen redno zavračali vsi srbski založniki. Na koncu ga je objavila prav Založba kaset in plošč RTV Ljubljana, ista hiša, ki je tega leta izdala tudi Dolgcajt. In ki je kmalu za tem objavila sloviti prvi album romske Billie Holiday, Ljiljane Petrović.Toda za nas, mulce iz garaže v Ulici XX. dalmatinske divizije v Splitu, so bili vsi isti – tako Ljiljana Petrović kot Mica Trofrtaljka, tako Sinan Sakić kot Toma Zdravković, tako Cune Gojković kot Predrag Tozovac, tako Rokeri s Moravu kot Safet Isović, tako Šaban Šaulić kot Šaban Bajramović. Ampak njegova Đelem, Đelem je bila nekaj povsem drugega, avantgardnega vsaj tako kot Pankrti.In res, ko sta Peter Gabriel in Brian Eno novi MTV-generaciji v drugi polovici osemdesetih odkrila glasbo tretjega sveta, ko so svetovni Šabani kot Nusrat Fateh Ali Khan ali Cesaria Evora prodrli v studije velikih diskografskih družb, ko je world music dobila svojo legitimost in ni bilo več ne odraslega pankerja ne mestnega šminkerja, ki na svojem stolpu ne bi poslušal bluesa egiptovskih Koptov ali soula mongolskih pastirjev, je tudi poslednji senegalski ali romunski folk veteran posnel svoj jazzy album in vsi so postali iskani gostje najuglednejših svetovnih jazz festivalov. Nenadoma so vsi, ki so še kakšno leto pred tem prezirali zgolj omembo narodne glasbe, v udobnih foteljih velikih koncertnih dvoran navdušeno ploskali razkošni Đelem, đelem Šabana Bajramovića. Ni jih motilo ne to, da je Cigan, ne to, da je Srb.Vse, kar se je prej in kasneje z njim dogajalo, pojasnjuje, zakaj je bil generaciji iz leta 1980, mulariji, ki je še nisi mogel nategniti, Šaban Bajramović spontano všeč. Naj zveni še tako oguljeno, ciganski blues, ki ga je pel, je v resnici živel, in po tem se je razlikoval od drugih zvezdnikov world music, ki so bolj ali manj dobro unovčili certifikate o avtentičnosti. Šaban ni bil iz tega vica: bil je velika zvezda, še preden so japiji odkrili world music, v Indiji so ga okronali za kralja ciganske glasbe, služil in zapravljal je ogromne vsote, beli mercedes, kakršnega je imel samo še tovariš Tito, je izgubil pri kartah. Če bi se rodil kje drugje, bi se producenti stepli za pravice za njegovo življenjsko zgodbo. Tako pa je ostala nekje v meglici med mitom in stvarnostjo, tam, kamor se je prejšnji teden tudi sam preselil iz svoje polžje hišice v Nišu, brez glasu, brez denarja, brez prijateljev. »A sad više nemam para, nesta para – nesta i drugara,« je v svojem klasičnem ciganskem bluesu Pitao sam malog puža preroško pel veliki Šaban Bajramović. Novico o njegovi smrti so hrvaški in slovenski internetni portali objavili v rubrikah »fun« in »zabava«, in ko se razgrnejo vse plasti njegove zgodbe, nam v ustih ostaja grenak priokus: Šaban je bil za nas predvsem lahkotna zabava, kot Cigani iz Kusturičevih filmov ali temnopolti pionirji bluesa z ameriškega juga, ki so jih belci sicer radi poslušali, manj radi pa gledali: bil je cirkus za nas meščane, tisti cirkus Pankrtov iz pesmi Lublana je bulana – »če ni cirkusa, je dolgcajt«.Če ne bi pred pol stoletja zaradi ženske pobegnil iz vojske, če ne bi zaradi tega pristal na Golem otoku in tam zgolj po naključju odkril kontrabas in Franka Sinatro, če navsezadnje ne bi bilo slovenske založniške hiše, bi bil Šaban Bajramović – če bi sploh doživel leto 2008 – morda samo eden od nesrečnikov s seznama Zmaga Jelinčiča, v čigar Sloveniji je Ciganom menda prostor samo na odru Hale Tivoli. In bilo je nekaj žalostne pravice v tem, da je bil Šabanov veliki koncert v Tivoliju zaradi hude bolezni odpovedan – za vedno. A šunen romalen je pel davnega leta 1980 kralj Šaban Bajramović na plošči, ki so jo, naj še enkrat spomnim, izdali v Ljubljani. Poslušajte, ljudje. Kajti Ciganov se ne posluša samo v Hali Tivoli.Odšel je veliki Šaban Bajramović, nam pa na koncu ostane samo še »dolgcajt«. eto 1980 je bilo prelomno: umrl je nesmrtni Josip Broz, Hajduk se je preselil na novi stadion, vpisal sem se v srednjo šolo, spoznal Corta Malteseja, s skicami na cenenem šeleshamerju poskušal priti v skupino Novi kvadrat, ustanovil band in si kupil bas kitaro. Novi zvoki iz Zagreba, Reke, Beograda in Ljubljane so v naših glavah oblikovali popolnoma nov kozmos: tega osemdesetega leta sta izšla mitski prvenec Azre in slavni Paket aranžman s Šarlom, Idoli in Orgazmom, Helidon je izdal Lačnega Franza, pogumna državna Založba kaset in plošč RTV Ljubljana pa kompilacijo Novi punk val in prvi album Pankrtov, legendarni Dolgcajt.