Prav tisto pomlad (2005) sem še zadnjič videl in slišal Daneta Zajca na pesniškem večeru v praški kavarni Montmartre: kot bi se čas ujel v zanko... Šampanjec je počil in odletel v noč leta 1911. Gospodar Josef Waltner pomigne pianistu in violinistu, da usekata čardaš in kristal začne pokati po lesenem podu. Penina teče po grlih kot za stavo. Kafka in Brod si mečeta zdravice v obraz, medtem ko Hašek prijema točajko za oprsje med njenim vratolomnim hodom med razburkanimi omizji. Werfel pristopi h klavirju in poprime melodijo s počenim glasom. Meyrink se že zvali pod klop, žigolo Kisch pa zavrti prelepo Ano Čacko, imenovano tudi Emča Revoluce, in že se zvijata v objestnem pijanskem krohotanju. Dame s pernatimi boami si prižigajo cigarete v dolgih ustnikih in mežikajo s črnimi trepalnicami, ko jim osvajalci pihajo na dušo. In potem nenadoma zavlada tišina (kot bi se zabliskalo, a še ne zagrmelo), ko Dane Zajc s počasnimi koraki stopi na sredo kavarne v svitu 21. stoletja, skoraj sto let pozneje, in »veliki črni bik zarjove v jutro«.