Padec berlinskega zidu odpre še zadnja zaprta vrata nasilni globalizaciji. Zabriše se meja med novicami in zabavo, med informacijo in resnico (slikovito prikazano v filmu Wag the Dog). Družba doživlja informacijsko preobrazbo, globalizacija je odkrila tudi najbolj skrite kotičke na svetu. Če je pred desetletjem video sesul radijske zvezde, je tokrat to uspelo internetu. U2 vse te smernice obrnejo sebi v prid in izkoristijo množične ideale devetdesetih: glamur, neonske reklame, informacijo, mobilnost, real TV in potrošniško mrzlico. Paradoksalno postanejo ključni element stvari, ki so jih sami cinično obravnavali. Vzporedno z njimi tonejo v povprečje, hkrati pa se ukvarjajo z dolgočasnimi filmskimi projekti. Veliko večja vloga se jim dodeljuje v dobrodelnih akcijah, ki višek doživi 23. septembra 1997, ko prvi nastopijo v postdaytonskem Sarajevu, kjer Bono s počenim glasom reče: »Biti združen je velika stvar. Upoštevati razlike pa še toliko večja!« Vseeno jim poslušalci slepo sledijo na enosmerni cesti in verjamejo v ponovno vstajenje. To se zgodi na prelomu stoletja, ko Bono ponovno začuti glas zatiranih in pravilno interpretira duh časa. V njegovih nastopih in tekstih se prebudi razočaranje nad Bogom, ki dopušča razraščanje nasilja, propad moralnih in duhovnih vrednot, omejeno samozadostnost in otopelost potrošniške družbe, prepoved drugačnosti ... Krog torej še ni sklenjen. Stvari, ki so jih lahko, so pustili za seboj in stopili po poti naprej, hkrati pa z drugim delom Best Of-a končali prejšnje stoletje. Prerez, ki je vedno subjektiven, zaokroža neko obdobje, ki v številnih popularno glasbenih študijah še ni doživel svojega epiloga. Šestnajst dokaj posrečeno izbranih pesmi, v omejeni različici dopolnjuje še bonus remiksov in DVD, se na osi Berlin-Dublin-južna Francija preobrazi v obvezno čtivo za fane, medtem ko so lahko neprizadeti ljubitelji glasbenega vsakdanjika popolnoma zadovoljni z enojno različico. Vstop v tretje desetletje je torej zagotovljen.