»Če ti pravim, da je čarobno ogledalo.« »Neumnost! Saj ga nisem še niti posvetila ob polni luni.« »Pa ga daj!« Poskušala sem se upreti skušnjavi. »Saj sploh ne vem, kdaj bo spet polna luna!« Toda danes ga nisem mogla prelisičiti. »Danes!« je zmagoslavno zakrakal vran. »Danes! Saj si prej sama rekla. Vidiš, vse je nared za čaroben magični večer!« Globoko sem zavzdihnila, se odpovedala vsakršni logiki in se ozrla po Almanahu za mlade čarovnice. »Stran sedeminpetdeset,« je bil vran že kar pretirano uslužen. Vzela sem knjigo in jo odprla na navedeni strani. In res. Saj ne morem verjeti! Pisalo je: Posvetitev čarobnega ogledala ob polni luni. Prebrala sem navodila za obred in se spraševala, le kaj čarobnega mi bo pokazalo ogledalo. »Le počakaj,« se je nepovabljen v moje misli vmešal vran. Odgnala sem ga. »Zdajle se moram še malo učiti. Ko bo vzšel mesec, pa me lahko morda še enkrat spomniš na čaranje.« Seveda sem upala, da bo pozabil. Pa ni. Ob prvem žarku mesečine je zakrakal kot petelin na gnoju. Sveže oprhana in odeta v novo spalno srajco iz nežne indijske svile sem pravkar hotela leči v posteljo, ko je neusmiljeno zavreščal in s počenim glasom zapel: »Luna si-i-je, klad'vo bi-i-je …«