Nočni veter se je povsem potuhnil in ozračje je mirno kot morje pred nevihto. Fotografirava kot nora. Sicer pa je tudi kaj videti. Kamor seže oko, se vrste gorovja, ki tonejo v čadu pustinj na severu. Mogočni kopasti Šahtaur se dviga na vzhodu in zapira pogled dalje na ves centralni hindukuški greben. Očitno je višji od najinega vrha, ki ima koto 7125 metrov v oklepaju. Ta čas je gora cilj francoske odprave, s katero smo potovali skupaj zadnji del poti. Desno od Šahtaura pa kipi čudovit vrh, pravi Matterhorn Hindukuša, 7150 metrov visoki Udren Zom. Globoka dolina loči piramidasti vrh kupole Nadir Šaha. Na severu se grmadita potencialna cilja naših prizadevanj - Naser Čosrau Čuka in Kišmikan. Sedaj se jima bomo lahko posvetili. Prostranstva številnih vrhov okoli Tirič Mira in Nošaka pa so svet zase, odmaknjen visoko nad okoliš. Obračava se v sestop. Srce prekipeva v veselju, telo pa hlepi po kapljici vode. Iz dolin vro kopasti kumulusi in počasi plezajo na vrhove. Še zadnja kalvarija prek sedelca, nato pa gre pot le še navzdol. Opoldne imava zvezo z dolino tik nad trojko. Mitja je zopet v polni formi in naju čaka s Tomažem v T 1, Lojz in Den pa ta čas plezata v T 3. Sta tako rekoč na dosegu, vendar se ne slišimo.