Kljub slabi izkušnji s prvega poizkusa sem trdno odločen zaplezal po slapu navzgor. Po nekaj minutah sem bil pri kočljivem tolmunu, ki pa je bil precej bolj zamrznjen, prav tako tudi drugi skok. Toda slap mi je pripravil še eno presenečenje. Na ledeni ploskvi tolmuna je počivala ogromna žaba. Ob pogledu nanjo sem se zmedel, kajti nisem mogel verjeti svojim očem, da me je hotel ta žabji stvor prehiteti. Pomencal sem si oči, se dvakrat uščipnil v lice toda žabja prikazen je bila še vedno tam. Srce mi je pričelo divje razbijati in noge so se mi pričele tresti od razburjenja. Kaj storiti sem se spraševal, se umiril in še enkrat pogledal to žabjo lepotico. Videl sem, da je brez derez in cepinov, še šala in kape si ni nadela, zato pa je reva tako klavrno končala pri kratki otoplitvi pred novim letom. Nadaljeval sem zelo previdno, kajti led je bil manj kompakten in tanjši kot spodaj. Dihal sem bolj na škrge, kot je to pri dvoživkah v navadi in počasi plezal navzgor. Tik pod vrhom slapu se mi je izpulil cepin in že sem se videl v žabjem objemu osem metrov nižje. K sreči me je rešil cepin v drugi roki, ki je bil dobro zabit v led. Ves pretresen sem se skobacal nad slap in se pošteno nadihal. Počasi sem pričel dojemati, kaj bi se lahko zgodilo in pričelo me je mraziti po nogah.