Pred leti sem sredi najhujše predpoletne gneče, ki je vladala na ljubljanski Filozofski fakulteti, vstopil v eno od obeh starih razmajanih dvigal. V kovinski kabini, ki je dovoljevala največjo obremenitev šestih potnikov, se nas je stisnilo devet odraslih in dojenček v rokah mlade mamice. V prvem in drugem nadstropju so se vrata dvigala odprla, spustila v kletko nekaj svežega zraka in se ponovno zaprla pred razočaranimi obrazi tistih, ki so zaman poskušali vstopiti. Dvigalo je pričelo počasi plezati proti tretjemu nadstropju in se nekje na sredini poti nepričakovano zaustavilo. Spogledali smo se. Starec, ki je stal ob gumbih za izbiro nadstropij, je pričel nervozno pritiskati najprej gumb številka tri, potem pa še vse ostale gumbe. Nič se ni zgodilo. Drugi so pričeli pritiskati zvonec za alarm. Lahko smo slišali hrup ljudi nad nami, zdelo se je, da so zelo, zelo blizu. Lahko smo razumeli, o čem je tekla beseda, razbirali smeh in razločili barve posameznih glasov. Poskusil sem še sam. Zvonil sem, a brez vsakršnega odziva. Jasno je bilo, da se v splošni gneči ne bo nihče zmenil za šibek piskajoč ton. Študentki, ki sta stali stisnjeni ob zadnjo steno kabine, sta tedaj prvi pokazali znake panike. Pričeli sta klicati, sprva mirno in polglasno, potem vse glasneje. Halo, nas slišite? Pomagajte nam! Na pomoč! Ob vpitju je dojenček planil v jok. Na obrazu mlade matere sem lahko prebral grozo, ki je sedaj vsako sekundo naraščala skupaj s temperaturo v kabini, ki je bila še iz časov, ko vanje še niso vgrajevali prezračevalnih naprav. Čutil sem potne kapljice, ki so mi izstopale iz čela, vse bolj redek zrak, v katerem se je količina kisika prepolavljala z vsakim vdihom. Z žensko srednjih let, ki je stala ob meni, sva poskušala odpreti vrata na silo, a brez uspeha. Bila so kot privarjena in mi ujeti kot podgane. Nekdo je bruhnil v jok. Na prepotenih licih ljudi si lahko vohal grozo. Še enkrat smo poskušali z gumbi. Pod njimi je bilo tudi rdeče stikalo za izklop dvigala. Ženska ga je izklopila in spet vklopila. Dvigalo je trznilo. Vsi smo utihnili. Še enkrat ga je izklopila in vklopila. Nekaj nadstropij nad nami so kolesca v mehanizmu dvigala zagrabila jeklene vrvi. Začutili smo rešilni poteg in planili prestrašeni in polni groze skozi počasi odpirajoča se vrata na prosto.