A je Julijanino vznemirjenje počasi kopnelo in se pričelo vse bolj spreminjati v malodušje. Vzgojiteljice tisti čas, kot kaže, niso nikjer potrebovali, zato je kar enajst let čakala na prvo službo. Tistih let seveda ni preživela tja v en dan. Medtem se je izučila pletilstva in se s tem delom in še nekaterimi drugimi ročnimi spretnostmi preživljala. Sredi tridesetih let je končno dobila mesto vzgojiteljice. Bilo je na Prevaljah in druge izbire ni imela kot pobrati svoje stvari in se preseliti tja. Ko pa je prišla nemška okupacija, je bila spet na cesti. Tudi povojna oblast je ni sprejela z odprtimi rokami. Ljudi, ki niso navdušeno vzklikali revoluciji, je odrivala. Julijana pa ni hotela na hitro zavreči vere in vrednot, ki jih je sprejela v mladosti.