Posledica te vrste zanemarjanja je, da vsak neprijeten položaj nezavedno spremenimo v zapleteno osebno težavo, ki zamegli vse preostalo. Primer: Podjetje se preseli. Jezi vas, da vaša pisarna ni več v okolju, na katero ste se navadili. Številnih prednosti zato niti ne opazite. Poleg tega vam novo okolje ni všeč, saj gre za industrijsko okolje, daleč stran od trgovin in restavracij. Tako se oklenete svojega odpora do novega okolja. Vsak dan, še posebej na poti na delo in z dela, ste polni jeze, ki vas povsem prevzame. Navadili ste se nakupovati v neposredni bližini pisarne, včasih pa ste si v mali, prijazni kavarni na vogalu privoščili skodelico kave. Čeprav vse to lahko brez težav storite v okolici svojega stanovanja, se vsak dan zlovoljno vrnete domov in se potem nikamor več ne odpravite. Za svojo nedejavnost krivite neugodno lego svojega podjetja. Jeza z vsemi negativnimi posledicami se počasi preseli tudi na druga področja. Delo vas čedalje manj veseli, začnete sovražiti tudi vožnjo z avtobusom in končno razvijete odpor do vsega, kar je povezano z novim okoljem. V teh okoliščinah začnete zanemarjati tudi svoj videz, zanemarite se torej ne le navznoter, temveč tudi navzven. Kaj lahko storite za pravočasno ustavitev tega procesa? Sestavite duševni poračun koristi in stroškov«. Prisilite se torej k razčlenitvi položaja ter vsaki točki pripišite lastno, subjektivno vrednost. Primer: »Sovražim tisto okolje. Kaj je tam pravzaprav tako groznega? Grozno ni nič, vendar pa se v nezanimivem industrijskem okolju ne počutim dobro. Kaj in kdaj sploh opazim kaj v tem okolju? Na poti na delo in domov, ko izstopim iz avtobusa ali vstopim vanj, se mi za nekaj minut odpre pogled na umazane tovarne. Na avtobusu vedno berem, tedaj končno najdem nekaj časa za branje. To je dobra stran položaja. Kakšna je moja nova pisarna? Precej je podobna moji prejšnji, le nekoliko sodobneje je opremljena. Mi je všeč? Pravzaprav mi je. Torej me vendarle moti le nekaj minut na dan, ko gledam industrijske stavbe. Ne, še ena slaba stran je: Ne morem več tako priročno nakupovati. Ali res ne morem? Ali nisem med odmorom za kosilo prav zaradi tega vedno tako hitela? Ali v mojem bivalnem okolju ni trgovin? Seveda so. Zakaj ne nakupujem tam? Ker tega nisem navajena. Sem tako zelo neprilagodljiva? Upam, da ne. V čem je pravzaprav težava? Ne morem spremeniti dejstva, da se je podjetje preselilo, lahko pa spremenim moj odnos do tega! Konec torej, jutri -- ne, že danes -- si bom spet podrobneje ogledala trgovine v okolici svojega stanovanja.«