Čakamo že drugo uro. Izvem, da je ribiče med nočnim počitkom zmotil medved, ki je prišel na gostijo, na ribe, ki so nehale utripati na bregu. Drugi dvo- in štirinožci so izbirčnejši: lisjak poje ribo od glave do polovice, štorklje in kormorani iščejo le žive, »frišne«. Po skoraj treh urah možje s saki krenejo skozi trstičevje k »ta veliki« Češljenci. Ni še povsem čas, a se me usmilijo. Boštjan in Ludvik na enem koncu luže po vodi tolčeta s saki. Mimo kola, ki označuje pod vodo skriti rob skal sredi luže, ribiča razpneta mrežo z brega na breg. Počasi, v spremstvu navodil »kdo kaj in kako bi bilo treba oziroma zakaj ne dvigneš mreže više« nadzornikov z brega, jo vlečeta k skupni točki in nato se začne veselica. Velik nasmeh, ko v divjem plesu opletajočih se rib roka s pravim prijemom umiri »kapitalni primerek«. In nato riba v vedro, iz vedra v zabojnik, iz zabojnika z avtom do vode pri Sitarcah, kjer bo omotična vendarle počasi odplavala proti jezerskemu Rešetu. Od tam pa jo bodo prihodnje velike vode spet splavile na njen kraj.