Pristajanje je najbolj občutljiv manever. Stvar občutka in izkušenosti krmarja. Razlog, da je tako, tiči v raznolikosti situacij, na katere pri pristajanju naletimo. Plovila se ne obnašajo enako, vremenski pogoji niso nikdar enaki, veter lahko piha enkrat z ene, drugič z druge smeri. Jakost vetra ni enaka, upoštevati moramo morski tok in konfiguracijo pristanišča. Manevrski prostor je enkrat velik, drugič majhen. Vse to je potrebno zaobjeti v skupno sliko in se pred manevrom pristajanja odločiti za postopek, ki ga nato izpeljemo, kot smo si ga zamislili. Brez večjih korektur. Zaradi vsega naštetega je možno podati le splošne napotke za tipič ne situacije. Uspešen krmar se jih bo držal, dodal pa bo tisto svojo fineso, ki bo vsakič drugač na in po kateri bodo naključni opazovalci rekli: "Ta pa zna!" Pristajanje na bok Kjer je na obali ali pomolu dovolj prostora, se lahko odločimo za pristajanje na bok. Pomembno je, da ugotovimo, iz katere smeri piha in bo v času, ko bomo na vezu, pihal veter. Izogibati se moramo pristajanja na privetrno stran, ker nam močnejši veter lahko poškoduje jadrnico in onemogoči izplutje. Pristajamo težje le na zavetrno stran ali v primeru, da piha veter vzporedno z obalo ali pomolom. Smer pristajanja izberemo vedno tako, da pristajamo s premcem proti vetru. Pred končnim manevrom v miru privež emo vse potrebne bokobrane, ki jih razmestimo od premca proti krmi. Pripravimo tudi privezne vrvi (premčno, krmno in oba špringa). Dva člana posadke se s priveznimi vrvmi v rokah postavita na bok jadrnice približno na sredini (tam je jadrnica najširša), od koder bosta najlaže skočila na kopno. Krmar mora razmišljati tudi o tem, v katero smer se vrti propeler motorja. To je pomembno v trenutku, ko bo jadrnico ustavljal. Če se propeler v vzvratni smeri vrti proti obali, se bo krma jadrnice takoj po zaustavitvi primikala k obali, s čimer si krmar lahko precej pomaga, drugače se bo krma odmikala od obale. Vsi so na svojem mestu, krmar pa usmeri jadrnico pod kotom približ no 45 proti obali, in sicer na točko, kjer naj bi se po končanem manevru nahajala krma. (Skica 1) Počasi plujte proti obali. Ko je premec jadrnice oddaljen približno pol širine jadrnice od obale, začne krmar jadrnico ravnati in ustavljati z motorjem. Če bo postopek opravil pravilno, se bo jadrnica ustavila točno na želenem mestu, vzporedno z obalo. Če postopek ni bil čisto natančen in imamo srečo, da pristajamo tako, da nam motor vleče krmo proti obali, lahko s pomočjo motorja še malo primaknemo krmo. Drugače moramo postopek ponoviti. V trenutku, ko smo se naslonili na obalo oziroma prišli dovolj blizu, da lahko člani posadke s priveznimi vrvmi skočijo na kopno, to tudi storijo. Možni sta dve opciji. Če piha veter v premec jadrnice, je potrebno najprej skočiti na obalo s krmnim špringom in premčno privezno vrvjo (Skica 2). Drugače je potrebno iskočiti s krmno in premčno privezno vrvjo (Skica 3). Vrvi takoj vsaj enkrat ovijemo okoli bitev na obali in jadrnico zadržimo. Sedaj imamo čas, da jadrnico fino nastavimo in privežemo vse potrebne vrvi, kot smo že opisali v drugem delu.