Kapitana in oficirji na ladji si niso bili edini, s kakšno hitrostjo naj plujejo. Kapitan Petersen in prvi oficir Reese sta hotela pluti s hitrostjo dvanajst morskih milj na uro, saj ladja že več let ni bila na morju ter je ob zadnjem letalskem napadu dobila luknjo v bok in so jo le za silo zakrpali. Kapitan korvete Zahn je zahteval večjo hitrost, vendar ga je Petersen zavrnil. Zaradi tega je med kapitanoma zavladal leden molk. Nobeden od nadrejenih ni natančno določil, za kaj je kateri kapitan pristojen. Drugi predmet spora je bilo vprašanje, po kateri poti naj pluje ladja. Ali ob obali, kjer je polno min, ali po odprtem morju. Plovba ob obali je bila zaradi min seveda nevarnejša, vendar jih v deset metrov globoki vodi ne bi napadla nobena podmornica. Toda pot po odprtem morju je bila kljub nevarnosti podmorniškega napada hitrejša in oba kapitana sta se kljub nasprotovanju oficirjev odločila zanjo. Vreme je postajalo čedalje slabše. Posadka na palubi sploh ni več mogla odstranjevati ledu s