Ne glede na bogato tradicijo in izjemno prilagojenost 'morskemu' načinu življenja pa so bili tudi Mokeni v zadnjih desetletjih, predvsem zaradi 'višjih interesov' nastajajočih držav, vse bolj prisiljeni opuščati svoj tradicionalni, 'morsko-nomadski' način življenja. Veliko plemen se je za stalno naselilo v vaseh na tajskih otokih Phuketu in Phi Phi-ju. Tudi pripadnike Salamovega plemena je politični položaj v takratni Burmi prisilil, da so že pred kakimi tridesetimi leti opustili svojo tradicionalno plovbo ob obalah današnjega Mjanmara in Tajske ter se za stalno naselili na obali. Tam pa jih, v nasprotju z zagotovili tajske vlade, ki si že vseskozi prizadeva za njihovo asimilacijo, niti približno ni čakalo lepše življenje. Že nekaj let po njihovi naselitvi je bil njihov novi dom razglašen za narodni park in kmalu so sledile omejitve ribolova, lova in celo izkoriščanja gozda. Tajska vlada je videla v njihovem tradicionalnem nomadskem načinu življenja grožnjo okolju, čeprav tega ni potrjevala nobena tehtna raziskava. Na območju se je začel razvijati množični turizem in pleme je prišlo v stik s svetom, kakršnega do tedaj še ni poznalo. »Prigrizki, na hitro pripravljena hrana in mleko v prahu so postali njihove glavne jedi, zdravilne rastline iz gozda pa je zamenjal paracetamol,« pravi antropolog Jacques Ivanoff, ki Mokene preučuje že vrsto let. Turizem in vladni ukrepi so pustili posledice. Njihove vasice so postale umazana in revna barakarska naselja, v njih vlada zamorjeno, depresivno ozračje. Nekatere brezvestne turistične agencije njihova naselja tržijo kot nekakšne 'človeške živalske vrtove' – z avtobusi vozijo tja zahodne turiste, ki radovedno strmijo, kažejo s prsti in fotografirajo razcapane in od sonca ožgane domačine. Otroci beračijo in dobesedno trgajo turistom iz rok vse, kar je vrednega oziroma koristnega. Le malo turistov se zaveda, da gledajo žalostno podobo ljudi, ki so bili oropani svoje tradicije in časti. »Ujeti smo tu,« pravi Salama. »Obljubljali so nam druge vire prihodkov in svobodo, zgodilo pa se je prav nasprotno. Še naprej živimo le od morja, le da zdaj nimamo več svobode.« Trudijo se še naprej živeti v skladu s tisočletnim izročilom prednikov, še vedno izdelujejo svoje čolne in na morju preživijo večino leta, a v stalnih naseljih na obali se ne počutijo dobro. »Teh pet mesecev, ki jih preživimo na obali, ubija našega duha. Radi bi si zgradili svoje vasice, v katerih bi živeli v miru pred turisti in vlado, a nam tega ne pustijo,« razlaga Salama.