Zjutraj smo odpluli iz marine, ne da bi nas kdo terjal za plačilo. Naš naslednji cilj je bila Siracusa - drugo največje mesto antične Grčije. Pluli smo na motor po morju mirnem kot olje, vonj iz kuhinje pa nas je opozarjal, da je kuhar Branko sredi pripravljanja kosila. Kotleti, pečen krompir, mešana solata in rdeče vino. Za posladek veter z juga. Dvignili smo jadra in izklopili motor. Vendar ne za dolgo. Ob spremenljivem vetru, vklapljanju in izklapljanju motorja, dviganju in spuščanju jader vsakih 15 minut smo pluli proti Rtu Isole delle Correnti, najjužnejšemu rtu Sicilije. Zjutraj naslednjega dne je začel veter pihati iz vzhoda. Kmalu smo krajšali jadra. Valovi so tolkli v premec in se razlivali čez palubo. Med prebijanjem skozi razpenjene valove smo dosegli najjužnejšo točko našega potovanja. Od tu naprej smo imeli še močnejši veter, ki je sedaj dosegal že 25 vozlov. Utrujeni smo se po nekaj urah premetavanja in jadranja proti vetru odločili, da bo Siracusa še malo počakala in pristali v Marzamemiju. Nekoč ribiško mestece, od katerega so ostale le stare nizke zapuščene ribiške hiše v centru mesta in razpadajoč a, že dolgo zaprta tovarna ribjih konzerv. Nova usmeritev mesta je seveda v turizem. Apartmaji v južnem delu mesta rastejo kot gobe po dežju. Na ulicah nismo srečali niti enega človeka, kaj šele avtomobila. Vse je bilo kot izumrlo. Vseeno smo našli odprto restavracijo, kjer smo si naročili pristno sicilijansko hrano. Eni špagete, drugi riž z raznimi morskimi omakami. Odlična hrana! Pivo prav tako (vina na Siciliji ne pijemo več). S kotičkom očesa smo na televiziji spremljali dirko Formule 1. Zmagal je Schumi in mesto je hipoma oživelo. Na prej popolnoma praznih ulicah je postalo noro. Ljudje, avtomobili, zastave, pijača... Na tržnici smo nakupili nekaj domačih proizvodov (slaniki, vino itd.) in se vrnili v marino, kjer smo po mešetarjenju plačali 10.000 lir brez računa. Med ribiškimi mrežami smo pripluli pred ožino, ki omogoča vstop v laguno Siracuse. Na desni strani mestna trdnjava s svetilnikom, na levi svetilnik na čereh. Za njima odsev mestnih luči na kot olje mirnem morju. Iz starega dela mesta se je slišala glasna glasba. V mestu je zabava. Med plovbo ob obali smo opazovali gledališke skupine, koncertne odre in množico ljudi. Hitro smo se zasidrali pred največjim odrom in poskakali na obalo. Takoj zatem je vse utihnilo. V zvoniku na baročni cerkvi je odbilo polnoč. Zabave je bilo konec. Prekleli smo veter in naš ogled Marzamemija. Zjutraj smo se odpravili na ogled Siracuse. Že na prvi pogled nam je bilo mesto všeč. Najlepši del, če izvzamemo ostanke antične Grčije in Rima, stoji na otočku. Sestavljajo ga ozke ulice in trgi obkroženi z baročnimi stavbami. Odšli smo čez kanal, ki ločuje stari in novi del mesta, na ogled najznamenitejših ostankov antične prestolnice Sicilije. Vstop na rimski del je zastonj, medtem ko je za grški del treba plačat. Se splača! Videti smo hoteli še Muzej antike. Le-ta je odprt vse leto, vendar je bil zaradi dezinficiranja prostorov prav na ta dan zaprt! Pomirilo nas je pivo v bližnji gostilni. Siracusa, še se bomo videli. Na tržnici smo nakupili lignje in zelenjavo ter izpluli. Za nami je bilo že osemsto šestdeset milj. Do Galipolija, našega naslednjega pristanišč a, nas je ločilo dvesto štirideset. Na odprtem morju nas je spet čakala bonaca. Motor, avtopilot in kuhar so na delu. Ostali na počitku. Zvečer smo ponovno ujeli tuno. Ni se preveč upirala, toda tehtnica je vseeno pokazala nekaj čez osem kilogramov. Hrane smo imeli tako dovolj, goriva za brezskrbno plovbo čez Tarantski zaliv pa ne. Upali smo na veter, ki pa je zapihal šele drugo jutro. Še sreča... Kakšno olajšanje za naša ušesa. Galipoli! S pomočjo Uroša, ki smo ga poklicali v Maribor, smo našli črpalko za gorivo, dobro skrito v majhni umazani marini sredi mesta. Hiter sprehod skozi mesto nas je preprič al, da nimamo tukaj česa iskati. Borutu smo še izpolnili željo po kopanju in odrinili proti domu.